Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

Meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, je res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani.

Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

Ambicija se iz strahu vedno znova poveže z izbranim ideološkim izgovorom, in to na račun dobrega stavka, za katerega ni potreben samo trud, temveč tudi pogum.

Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

»Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.

Redko slišimo čiste zvoke. Praviloma se zvok vedno nahaja v kontekstu, posebej v mestih. Tukaj lahko opazujemo ne le harmonije, temveč tudi konflikt zvokov. V tem je nekaj skupnega s poetičnimi zvoki, zato v poeziji zvok sam po sebi ne deluje. Pesem nastaja le iz konteksta zvokov, tako kot tudi zvočna slika mesta.

Resničnosti ne moremo sprejemati brez interpretacije. 

Aleksej Losev

Verjetno poznate tisto anekdoto, ko na sestanku v zvezi z ustanovitvijo filozofske knjižnice dialektičnega materializma podaniki poročajo Stalinu:

»Josif Visarionovič, imamo še enega idealista, Alekseja Loseva …«

»Pa drugi?«

»Drugi so vsi materialisti, Josif Visarionovič …«Preberi

V lanskem letu je v zbirki Novi pristopi (LUD Literatura) izšla strokovna monografija Draga Bajta z naslovom Kar je Sonce za Luno, to je Rusija za nas, podnaslovljena Kaj je socialistični realizem. Že ko sem izvedel za njen izid, se je v mojo zavest zapisala kot intriganten naslov v domačem prostoru literarnih ved. Še najbolj bržkone zato, ker gre za delo, ki si vprašanja o tem fenomenu zastavlja dolgo po njegovem zatonu, v času, ko nam beseda socrealizem še največkrat služi kot svojevrstna žaljivka,Preberi

Dostojevski nikoli v življenju ni bil v Andaluziji. Bili pa so tam njegovi junaki: na vročih ulicah Seville, kjer je zrak prežet z vonjem po lovorju in limonah, se srečata Jezus Kristus, Gospod v človeški podobi, in kardinal veliki inkvizitor. Kristus, ki ga množica takoj prepozna, obudi v življenje mrtvo deklico, nakar ga kardinal zapre in mu v ječi postreže z znamenitim monologom o človekovi zasužnjenosti in svobodi. Pesnitev o velikem inkvizitorju iz Bratov Karamazovih je literarna mojstrovina; edino, kar Dostojevskemu lahko očitamo, je nepoznavanje realij: na »vročih ulicah« Andaluzije je namrečPreberi

Začetek marca je bil za Rusijo posejan s pomembnimi datumi. Drugega marca je Mihail Gorbačov praznoval 85 let, kar je enajst let več, kot jih je imela Sovjetska zveza, ki jo je skušal reformirati konec osemdesetih. Peti marec je dan obletnice smrti Josifa Visarionoviča Džugašvili, to je Stalina. Popularnost generalissimusa v ruski družba vztrajno raste nekje od leta 2005 naprej, prisoten je v političnem in družbenem diskurzu, postavljajo se mu novi spomeniki. Osmi marec pa je – sicer mednarodni – dan žena,Preberi