Dišalo je po kislih mandarinah s peškami in postani nirvani. Ničesar na ni treba razvozlati. S palcem in kazalcem si je iz roba očesa odstranil velik krmiželj. Pogledal ga je in odvrgel. Gmota, ki je bila pred kratkim del njega, se je odbila od stopnice in obležala.

»Harmonija, vesolje, veselje …« zažari vame, ko po dvournem letu spet vključim telefon. Prve tri besede s številke brez imena, s številke, ki ne potrebuje nobenega pojasnila, s številke, ki je vrezana vame tako globoko, da je niti najdaljše življenje ne bi moglo več zabrazgotiniti, prerasti z mahom ali obrusiti do nerazpoznavnega. 

Spodaj pozvoniš kot že tolikokrat prej, tvoj obisk je postal stalnica, na tedenski ravni se videvava, čeprav so časi čudni, se njihovi logiki poskušava upirati, začela se je zima, čas hibernacije, in vsakič ko se druživa, iz tedna v teden, se dotakneva prihajajoče pomladi, v čemer sva naivna, morda bi bilo bolje reči človeška, pomlad, ja, prijeten čas, obljuba, da se takrat po neki možnosti zbudimo v bolj prijazen svet, reče eden, reče to tudi drugi.

»Že leta se ukvarjam s tem vprašanjem …« je rekel zamišljeno. »Mislil sem, da se bo sčasoma pokazal odgovor. Pa se ni. Najbrž ga sploh ni.«

Prsti. Kratki in drobni in gibki so moji prsti. Otrok sem. Imam pet let in razposajeno pletem. Nekaj dni nazaj, takoj po mojem rojstnem dnevu, me je mama naučila plesti in že veselo pletem svojo prvo volneno jopo.

Povedati je sicer marsikaj, ampak tisto najbolj zanimivo je to, da v naši hiši dežuje. Zjutraj ožemamo posteljnino, kavo si nalijemo do polovice in jo mešamo z dežjem, odpremo časopis in skušamo brati, dokler se črke ne pomešajo in se papir ne strga.

Obe se zavedata, da je pes, ki urina v mehurju ne more zadržati trinajst nadstropij in svoje vedno opravi v dvigalu, če ne že v stanovanju, edino, kar ju drži skupaj. Bibi sta posvojili na Leonorino željo – srednje veliko ščene, ki se je opoteklo vsakič, ko je malce premočno pomahalo s predolgim repom, je bilo najbrž že od samega začetka le še en poskus reševanja njune petletne zveze.

Na ulicah je bilo življenja le za vzorec. Našla sva se pred elegantnim lokalom v središču mesta, ki mi je bil zelo všeč in kamor sva večkrat šla na aperitiv. Tu se je tudi on počutil dobro, tu sva ob kozarcu penine ali aperol spritza vedno zgladila vse spore in pozabila, če se je prej kaj zalomilo.

Jež je počival v senci jablane in se več dni ježil nad vprašanjem o svobodni volji. Ves v bodicah si je ponavljal: »Živimo v vicah, na prepihu slabih odločitev, kjer je dobra navada velik posel. Nahajamo se med vici o boljši prihodnosti: sveti gral = svet igral.«

Čustva, ki so se mešala v meni na poti iz Ljubljane, so preglasila enoličnost Avtoceste bratstva in enotnosti. »Dobrodošli v Republiki Srbiji,« sta namrščeno voščili orlovi glavi. Na zadnjih stotih kilometrih moje poti se je sonce že začelo plaziti za motele z napisi v turščini.

Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj.

Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne.

V Trstu predvsem v zimskem času nastopi nekaj, čemur pravimo burjini dnevi. Od nekod se prikrade značilna burja in prevetri mesto. Ga »spuca«, kot bi temu rekli po domače. Tako silovito piha, da je v burjinih dneh hoja po najbolj izpostavljenih krajih nevarna, saj te lahko dobesedno odpihne. Po mestu se nenadzorovano sprehajajo zabojniki za smeti in še marsikaj, kar ostri nevidni gospodični ne zmore kljubovati.

Prvo mačko sem povozil, ko sem bil star sedem let. S sosedovo Špelo sva vzela vsak svoje kolo in se vozila po ulici. Bil je eden tistih vročih poletnih večerov, ko sonce kar ne zaide in ljudje lenobno posedajo po balkonih. S Špelo sva imela dovolj energije, da sva namesto gledanja večernih risank uvedla kolesarska tekmovanja. Spomnim se, da so bile moje roke še vedno lepljive od lučk, ki nama ju je prinesla mama, in zrak je dišal po koruzi, ki so jo pekli nekaj hiš niže.

Oblaki so bili podobni razvlečenim sragam smetane. Za trenutek je vstal, stopil na prehod in se ozrl naokrog. Zagledal jo je tam zadaj, slabih deset vrst za svojim sedežem. Nikoli poprej je ni videl kje drugje, čas sta si delila le v hotelskih sobah. Zazdelo se mu je nenavadno, da je ni zagledal že ob vkrcanju, in vedel je, da ne sme iskati njenega pogleda.

Njegova usta že devet dni niso okusila ničesar razen vode. Svet je razpadel na tla, molilno mizo in zid. Za zidom je bil vrt. Za vrtom strm travnik. Za travnikom, daleč spodaj, morska gladina. Včasih bleščeča in modra, večinoma pa temna.

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal.

Pred časom sem obiskovala delavnico kreativnega pisanja, ki jo je pripravilo Društvo ljubiteljev s kavo polite tipkovnice. Delavnico je vodil urednik znane revije, »edinega mesečnika v državi, ki mogočno štrli iz neskončnosti slovenskega literarnega vesolja«, kot se je bil sam izrazil.

V nasprotju z Andyjem Warholom, snovalcem naslovnice Beatlov, minimalistično umetnostjo, lasvegaško arhitekturo, kuratorjem Documente 7, Damienom Hirstom ali Timom Gartnerjem pa so umetnice, kot sta na primer Američanki Barbara Kruger in Jenny Holzer, do družbene realnosti pristopale popolnoma drugače. Tim je v svojem pisanju njihovo delo (kot tudi dela marsikatere druge ustvarjalke) vedno uporabljal za zgled moralizirajoče umetnosti, temelječe na sloganih, praznih parolah in plakatnosti. V eseju z naslovom Okrasni drobiž je na primer zapisal:Preberi