Oblaki so bili podobni razvlečenim sragam smetane. Za trenutek je vstal, stopil na prehod in se ozrl naokrog. Zagledal jo je tam zadaj, slabih deset vrst za svojim sedežem. Nikoli poprej je ni videl kje drugje, čas sta si delila le v hotelskih sobah. Zazdelo se mu je nenavadno, da je ni zagledal že ob vkrcanju, in vedel je, da ne sme iskati njenega pogleda.

Njegova usta že devet dni niso okusila ničesar razen vode. Svet je razpadel na tla, molilno mizo in zid. Za zidom je bil vrt. Za vrtom strm travnik. Za travnikom, daleč spodaj, morska gladina. Včasih bleščeča in modra, večinoma pa temna.

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal.

Pred časom sem obiskovala delavnico kreativnega pisanja, ki jo je pripravilo Društvo ljubiteljev s kavo polite tipkovnice. Delavnico je vodil urednik znane revije, »edinega mesečnika v državi, ki mogočno štrli iz neskončnosti slovenskega literarnega vesolja«, kot se je bil sam izrazil.

V nasprotju z Andyjem Warholom, snovalcem naslovnice Beatlov, minimalistično umetnostjo, lasvegaško arhitekturo, kuratorjem Documente 7, Damienom Hirstom ali Timom Gartnerjem pa so umetnice, kot sta na primer Američanki Barbara Kruger in Jenny Holzer, do družbene realnosti pristopale popolnoma drugače. Tim je v svojem pisanju njihovo delo (kot tudi dela marsikatere druge ustvarjalke) vedno uporabljal za zgled moralizirajoče umetnosti, temelječe na sloganih, praznih parolah in plakatnosti. V eseju z naslovom Okrasni drobiž je na primer zapisal:Preberi

Ko je Tim svojo odločitev za delo pri Maksu na naslednji petkovi večerji obelodanil Deji in Jonu, ju je ujel popolnoma nepripravljena.

Nejc je rad kuhal.

Daja in Jon sta se vračala s še ene izmed otvoritev razstav, ki se spomladi vrstijo druga za drugo. Bil je četrtek zvečer in hodila sta po strogem centru Ljubljane, v katerem so si morali tudi manj premožni nadeti videz ljudi, ki nikdar v življenju niso čutili materialnega pomanjkanja.

Po seksualni epizodi z Asjo Tim že več mesecev ni bil v stiku z nobenim dekletom. Za to niti časa ni imel, saj se je moral, ker ga je čez mesec dni čakala oddaja zaključnega dela na fakulteti, popolnoma posvetiti delu.

Pred tremi urami so člani upravnega odbora največje slovenske kemične tovarne Mladika za seboj zaprli vrata. Na zasedanju odbora so bili tudi bodoči japonski investitorji. Majhni, prijazni, a vendar odločni predstavniki dežele vzhajajočega sonca.

Sabina in Jon sta se po prvem srečanju nemudoma začela redno sestajati. Vzpostavila sta urnik skrivnih zmenkov, stroga pravila obnašanja v službi in komunikacije po mobitelu. Dobivala sta se v glavnem ob jutrih. Jon je šel dvakrat na teden namesto v pisarno najprej k njej, tako da sta tisti dan oba prišla v službo šele ob desetih. Podjetje je bilo preveliko, da bi ostali zaposleni lahko povlekli povezavo med njunima istočasnima odsotnostma.

Prva oseba, ki jo je Janina v Ljubljani predstavila Fadulu, niso bili njeni starši, temveč ženska, ki jo je Janina spoznala na enem izmed uredništev, s katerim je honorarno sodelovala. Klicala jo je Lili, čeprav je bilo njeno polno ime Liljana. Povabljena sta bila k njej, nekakšen dan odprtih vrat ali nekaj, kjer so si obiskovalci izmenjevali različne stvari: broške, knjige, celo lončke doma narejene marmelade. Fadul je večino časa sedel na kavču, v počasnih požirkih srkal kozarec vode in opazoval obiskovalce.Preberi

Razširim oči, začutim utripanje v senceh. Potim se. Sredi grla se je zagozdil dih. Roke bi se same stegnile proti vrečki, a me lepa vzgojenost prestolonaslednika opozarja, da lahko prvo besedo in prvo gesto izrazi le kralj, oziroma kraljica. Tako čakam. Poskušam zadrževati globoko dihanje. Prestavljam ga v grlo. Dviga se, oža, skeli. Zapleta se v naelektreni osir sredi požiralnika. V ustih skomine, slina pa se nabira, kopiči, polni ustno votlino. Utrip v senceh. TrzanjePreberi

Noč in slišal sem za novico o izpuščenem risu; spomnim se glinenih besed in slik, ki so se v meni prekopicevale, ko sem hodil po temistem aristokratskem vrtu. Tema kot v polžjem očesu.

Spomenik je bil lep in ne vem, zakaj sem se moral poscati prav nanj, še manj, zakaj sem moral splezati na vrh, da bi svoje dejanje opravil čim bolj neopazno (jasno, da je bil osvetljen, takšni monolitni pajaci se vselej topijo pod lučjo, ki lošči njihove konture, kot bi sami ne mogli govoriti v temi). A tedaj se mi je zdelo samoumevno.Preberi