Zadnji dve desetletji svet umetnosti intenzivno premleva kondicijo likovne kritike ter razloge za njeno izginevanje iz javne sfere; številne knjige, konference, seminarji, članki, analize idr. skušajo zapopasti razloge za to stanje in načine, kako bi bilo mogoče kritiko rehabilitirati ali pa jo vsaj prevrednotiti.

Za degradacijo ustvarjanja in/ali reflektiranja mladinske literature ne poznam in ne najdem pametnega, jasno izraženega, na primer literarnoteoretskega argumenta.

Morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku?

Strip, sodeč po obisku festivala, nikakor ni kakšna izumrla umetniška oblika, ki bi se ji bilo treba bati za občinstvo. Hkrati je vsaj v določenem segmentu že pustil za sabo obdobje, ko je predstavljal najaktualnejšo obliko množične kulture.

Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

Ali res potrebujemo dogodek, ki se osredotoča na dihotomijo med umetnikom in kritikom?

Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi - Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih.

Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.

Boriti se moramo za drugačno razumevanje literarnega polja, za koncept kulturne proizvodnje, ki se odmika od paradigme hierarhiziranega prostora.

Tudi sama sem se torej sčasoma, po številnih negotovih prekarnih vrstah zaposlitev v t. i. starih medijih, po sili razmer napotila v razpršenost in (nišno) dostopnost, a za javno sfero precejšnjo ničnost t. i. novih medijev.

Problem imam z doumevanjem, kaj je današnji “podjetnik”, z doumevanjem, da je to novo idealizirano stanje duha.

Izseljenstvo je danes le še geografski pojem, ni pa več stanje duha.

Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

Zdi se mi seveda popolnoma logično in normalno, da se raje ukvarjamo s konkretno umetniško in kulturno produkcijo kot s pogosto na videz brezupnimi boji z birokratskimi umi in mlini na politični veter.

Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.

Pri delu me motivira, da področju knjige pomagamo preživeti in da naredimo kak korak skupaj naprej. Da lahko osebno spoznavam avtorje, založnike in druge s tega področja, ni seveda nujno, da smo vedno obojestransko navdušeni.

Sama sem razočarana nad slovenskimi kulturniki, saj menim, da prevečkrat neutemeljeno in vse povprek kritizirajo ministrstvo. Vsak namreč vidi le sebe in svoje pridobljene ugodnosti in pravice, ne zanima pa jih, kaj bi bilo dobro za kulturo kot celoto.