V mestu Bohane se nekaj pripravlja. Na bregu reke se pojavi truplo. Ljudje šepetajo, širijo se govorice, strahovi in namigovanja. So bili Cusacki? Kaj pa govorice o vrnitvi »tetga Ganta«? Se želi po 25 letih končno maščevati Loganu aka Dougmu Tipu aka Albinotu in se povzpeti na čelo Noblese?

Ob osmih zjutraj se je vrnil s službenega potovanja, utrujen po prečuti noči. Soba je bila razmetana, na vrvi, napeljani od omare do okna, so visele plenice, otroške srajčke, plaščki. Takoj je zaslutil nevšečnost. Na kavču je ležal listek: »Me je zagrabilo. Spet si se nečemu izognil. Vsaj pesti drži.« Porinil je glavo pod pipo in stekel ven.

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal.

Roland Barthes, francoski mislec in teoretik, ki se je med drugim ukvarjal z literarno teorijo, semiotiko in strukturalizmom, je 26. oktobra 1977, dan po materini smrti, začel na manjše lističe beležiti svoje žalovanje za osebo, ki jo je imel najraje na svetu. Ta večinoma kratka intimna avtorjeva razmišljanja so pozneje izšla v knjižni obliki z naslovom Dnevnik žalovanja, letos ga je v slovenski jezik prevedla (ter mu napisala spremno besedo) Suzana Koncut.

Tove Jansson (1914–2001) je bila vsestranska, edinstvena in pogumna umetnica. Po rodu Švedinja in po domovini Finka, sodi med najproduktivnejše in najznamenitejše nordijske ustvarjalce. Že od malih nog je risala, slikala, pripovedovala in pisala. Po svetu je zaslovela z zgodbami o muminih, fantazijskih bitjih iz idilične doline Mumindol. Slovenske bralce je navdušila tudi s Poletno knjigo, romanom o babici in vnučki, ki skupaj preživljata poletja na otoku v Finskem zalivu. Odslej lahko v slovenskem prevoduPreberi

Moja soseda se kregata
za pas zemlje
med njunima
podedovanima zemljiščima.
Širok in globok je le za
dober globok jarek,
ki bi odvajal strupe,
nakopičene med njima
z leti, a vendar ne dovolj
za njuna grobova.

Če trdimo, da posedujemo
zemljo, na kateri živimo,
vse tam do Zemljinega
središča, ki je pravzaprav
samo drobna točka
igline konice – se sprašujem,
kdo poseduje to točko?Preberi

I.

Počasi, po gumbih odpeti telo
ko hlastaš za zrakom
kot zrela kostanjeva ježica
razklene svoje bodeče pesti.
Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah
žil
utrujena ladjevja so zakopana v njihovem pesku
in se iz njih iztrgajo kot strdki,
šopki maka, ki veni
se začnejo zlivati
od vratu proti trebuhu
in rdeče polje
tvojega odpetega telesa
trepeta v hladnem vetru jutra.Preberi

Moja stara in jaz se vsako jutro zbudiva ob rani zori, da ne bi slučajno kaj življenja zamudila. Jaz zakurim, pa v pečico potisnem hlebec, ki sem ga minuli večer zamesil, stara nama pa kavo skuha. Potem razgrneva zavese, sedeva k oknu, molčiva, glasno srkava, žvečiva to toplo tišino z brezzobimi usti in gledava v neko veliko, zlato jesen, nabreklo od sonca, ki sramežljivo kuka iznad streh in daljnovodov. Včasih ne morem najti očal, paPreberi

Ljudje so več kot najhujše, kar so kdaj storili v svojem življenju.
(Sestra Helen Prejean)

Nobenega orožja, nobenih kapuc, nobenih pokrival med poukom.
Nobenega tobaka, nobenih vžigalic, nobenih tablet, nič steklenega.
Nobenih prigrizkov, nobenega deljenja napitkov, ničesar s kofeinom.
Nobenih nedovoljenih knjig, nobenih časopisov, nobenih revij.
Nobenih pisal: svinčnik se lahko uporabi
za zanetiti požar in za napad. Z njim se da
iztakniti oko. Črnilo nalivnika je osnova
za grobe domače tatuje. Celó poskusno
rezanjePreberi

Nek majhen okusno pripravljen pogreb,
z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih
in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha.

In z dekleti, ki strežejo vino,
od katerih bi rad eno zapeljal,
v sosednjem prostoru pri prižgani sveči, ali brez nje.Preberi