Ali je esej drugorazreden državljan literarnega oziroma kulturnega polja?

Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

Kako se spominjamo osnovne šole in ljudi, ki so nas sooblikovali? Se jim znamo zahvaliti iz oči v oči? V spomin na Gašperja Tiča.

Če nič drugega, je bilo letošnje Prepišno uredništvo zagotovo zelo zgovoren dokaz tega, kako hitro se lahko javni dogodek spremeni v zasebni šov.

V zadnjem času doživlja slovenski literarni prostor nove in nove pretrese; poslovili so se Pogledi, zaprla se je Modrijanova knjigarna na Trubarjevi v Ljubljani, da o dražbi Mladinske knjige in drugem niti ne govorimo. Zato je bila tema, ki je kar klicala po prežvečenju, vprašanje o jutrišnjem dnevu literarnih medijev. Pograbilo jo je četrto Prepišno uredništvo ter v svoje majhne, a domačne prostore na Erjavčevo 4 povabilo predstavnike raznoraznih literarnih medijev, potem pa v te iste prostore natlačilo še zainteresirano publiko, in debata se je lahko začela.Preberi

Drugi pogovor o literarni kritiki se je odvil 23. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Moderiral je Rok Smrdelj.

Rok: Literarna kritika ne bi mogla obstajati brez literature, saj literaturo jemlje kot objekt, ki ga ocenjuje. Kaj pa obratno – bi lahko literatura danes obstajala brez literarne kritike? Preberi

Prvi pogovor o literarni kritiki se je odvil 21. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Geršak, Goran Dekleva in Tina Vrščaj. Moderiral je Rok Smrdelj. 

Rok: Ker je tema resna in ker so problemi okrog nje prav tako resni, bom začel z resnim vprašanjem. Za začetek bi me zanimalo, ali je literarna kritika v slovenskem kulturnem prostoru to, kar bi morala biti? Oziroma, če vprašanje zasukam z druge strani: kaj literarna kritika želi biti (oziroma – mora biti) in kaj dejansko je?Preberi

Kritik mora vedno znova reflektirati svoje početje in to početi tudi javno, je bil prepričan Rok Smrdelj, ki se je na tokratnem Prepišnem uredništvu s premišljenim dnevom počitka vmes soočil s šestimi literarnimi kritiki. Zakaj že?

Ani Geršak, Tini Vrščaj in Goranu Deklevi, nastopajočim v torek, so se v četrtek pridružili še Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Čeprav takole razdeljeni, so v pogovoru nekako prihajali do precej podobnih spoznanj – ali vsaj enakih vprašanj, pa drugačnih rešitev.Preberi

Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam je generacijski nastop, za katerega vsaj na začetku nismo imeli dovolj potencialov, na široko odprl vrata na literarno sceno.Preberi

V naši družini nismo imeli Stotih romanov. Večina ali vsaj znatno število knjig, ki smo jih imeli na policah, sploh ni sodila v kategorijo književnosti. Veliki atlas sveta (1972), Mala splošna enciklopedija (1972), priročnik tipa Naredi sam ali Sam svoj mojster. Od književnosti je bila tam ta ali ona knjiga, ki je bila tisti čas najbrž »popularna«, kakšen letnik Prešernove družbe, pa vojna literatura: Pločevinasti boben, Ana Karenina, Komu zvoni. Mislim, da smo bili včlanjeniPreberi