Mene gor držijo le bliski nečesa bolj intenzivnega in bolj večnega, tudi če si z lovom nanje uničim še tistih pet procentov garantiranega donosa sreče pri potrpežljivem lajfu.

Alyssa in James »mata dost«! Iz mesta, ki ju dolgočasi in živcira, se neprilagojena najstnika odpravita poiskat Alyssinega očeta, ki živi neznano kje. Na poti pristajata v konfliktnih situacijah, za sabo pustita truplo, nekdo jima je za petami, vmes pa skušata zgraditi nekaj podobnega ljubezni.

Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

Nisem bila med tistimi, ki bi jih kaj posebej ganila jadikovanja o annus horribilis 2016, letu, ki da je vzelo nekaj največjih estradnih umetnikov, zato je najbolje, da se čimprej konča. Ne gre za brezčutnost ali vzvišenost, zgolj zdravorazumski pogled: ljudje se rojevajo in umirajo in mrtvaškemu plesu se pridruži tisti, ki ga dama s koso pokliče, ne glede na njegov stan ali slavo.Preberi

Leta 2013 je izšel ponatis knjige A Crack-Up at the Race Riots. Leta 1998 jo je napisal Harmony Korine in povedal, da govori o rasni vojni, ki se dogaja na Floridi, kjer Judje sedijo na drevesih, črnce vodi MC Hammer, belce pa Vanilla Ice. Dodal je tudi, da gre za »veliki ameriški izberi-svojo-avanturo roman«. Če knjigo prelistamo, vidimo, da gre za zbirko (zelo) kratkih besedil, seznamov, ročno napisanih vrstic in nekaj porisanih fotografij.Preberi

Med televizijskimi serijami, zlasti ameriškimi, vlada neverjetna konkurenca. Zdi se, da mejá v tem, kar si lahko privoščijo, ni več. Edina meja je denar. Gledanost. Vsebinske prepreke so padle, karte so na mizi. Dovoljeno je problematiziranje in tematiziranje vsega, norčevanje iz vsega, dovoljeno je izmišljanje česarkoli, da se bo le prodalo. Bilanca mora ostati pozitivna, vse drugo je drugotnega pomena. Nadaljevanke, ki so v zadnjem desetletju veljale za glavno zatočišče kakovostne scenaristike, se spreminjajo. Na slabše. Vse bolj se približujejo Hollywoodu. Vse bolj so napumpane. Vstopili smo torej v drugo, manj zanimivo fazo televizijske emancipacije, kjer zmaguje kvantiteta.Preberi

Temo pričujočega teksta mi je predlagal urednik spletnega medija. Zdelo se mu je primerno in zanimivo, da bi prebral sledeče knjige: Not That Kind of Girl Lene Dunham, Yes Please Amy Poehler in Bossypants Tine Fey. Pisal bi naj o kvazifeminizmu, pa malo o zvezdnicah, ki izdajajo knjige (o sebi) in podobne reči. Kot v nekakšno opravičilo, ali kaj jaz vem, kaj, je dopisal še to: Pa še izgovor boš imel za gledanje nadaljevank. 😉Preberi

V ponedeljek, 18. januarja, sem kot gostja sodelovala na dogodku Literarni večer o literarnih večerih iz serije Knjižno kazalo, ki jo organizirata Maja Šučur in Mojca Pišek. Naključni obiskovalec, dijak četrtega letnika gimnazije (ali sorodnega programa), je na vprašanje o vprašanjih na literarnih večerih pripomnil, da po njegovem mnenju literarni večeri ne nastajajo dovolj »za publiko«. Da je že v redu, če obstaja (nekje, nad oblaki, predvidoma) nekakšen teoretski, analitični diskurz o literaturi. (Bojda je to celo potrebno.) Ampak. Prosim lepo. Nikar analitičnih, teoretskih literarnih večerov. Pa še v javnem prostoru. Kam pa pridemo?Preberi

Potovanje na beograjski knjižni sejem se je začelo kot v kakšnem avanturističnem romanu – s prijateljico sva se s pomočjo spletnega portala, ki objavlja mednarodne prevoze, znašli v majhnem avtu skupaj z travmatiziranim in anesteziran psom, ki so mu v mladosti prerezali jezik, ter dvometrskim srbskim košarkašem, ki se je s sključenimi rameni in koleni vedno bolj spreminjal v škatlo na kup zmetanih kosti, ki se trudi ohraniti kompaktno celoto. Carinikov smo se izognili v velikem loku, saj jim je že na obrazu pisalo, da se jim z nami ne ljubi ukvarjati,Preberi