Arhiv prispevkov z oznako pesem (74)
Aksinia Mihailova
I.
Počasi, po gumbih odpeti telo
ko hlastaš za zrakom
kot zrela kostanjeva ježica
razklene svoje bodeče pesti.
Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah
žil
utrujena ladjevja so zakopana v njihovem pesku
in se iz njih iztrgajo kot strdki,
šopki maka, ki veni
se začnejo zlivati
od vratu proti trebuhu
in rdeče polje
tvojega odpetega telesa
trepeta v hladnem vetru jutra.Preberi
Aleksandar Ristović
Nek majhen okusno pripravljen pogreb,
z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih
in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha.
In z dekleti, ki strežejo vino,
od katerih bi rad eno zapeljal,
v sosednjem prostoru pri prižgani sveči, ali brez nje.Preberi
Ivana Komel
Včasih svet obstoji ob nekem čustvu,
ki vedno znova ustvarja galaksije in
mlečne poti do srca. Kot injekcija
odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje
in ujame odsev sonca in naju – v
nekem drugem času in prostoru.
V občutku trde zemlje pod nožnimi
prsti in zagozdenim kamnom podPreberi
Robin Parmar
Moje misli, alohtone,
napljavljene s tokom vsakdana,
zdrobljene od proda in raznesene čez cestna korita,
sprane vsakršne izvirnosti,
se združujejo v običajne oblike.
V okljukih se ob pločevinkah piva, preobraženi
plastiki, steklu, zmehčanem v ušesne dragulje,
nalagajo alogenični delci.Preberi
Tom Van de Voorde
Z Bertoltom Brechtom zajtrkujem pod lipo.
Moj krožnik je obarvan rumeno, njegov oranžno.
Jajce na oko, razcveteno med nama obema,
po zaslugi sonca, po zaslugi neba
ne vpije več po pozornosti.
“Mein Lieber Freund,” bežno reče,
“ti verjameš v Vzhodno Evropo?”
Vrhovi dreves hoja po vrvi, njih vznožje
natlačen čajni jajček. Ob slovesu
mi da recept za koktejl,
že dolgo iz mode, in prosi, naj nikdar več
ne gonim resnice. Odvržem
mu hvala, da ga tu in tam lahko držim za roke.Preberi
Marc Delouze
Sedi
Brezimen
Seveda obstaja ali bolje
kmalu bo obstajal
Sedi na robu svojega obstoja
Je na robu peščine in človeštva
z očmi uprtimi v praznino
v njihovo lastno izbočenost
V tišini njegove prebujene biti se odpira obzorje kot se še ni nikoli, prostor ki ga motri
ki se ga uči motritiPreberi
Willem M. Roggeman
za Louise D.
Narišem stol
in usedeš se nanj.
Omenim sonce
in pomežikneš z očmi.
Sanjam o mizi
in prisedeš k jedi.
Izrečem besedo voda
in z njo si splakneš usta.
Izmislim si nekaj o ljubezni
in podariš mi nasmeh.Preberi
Maja Vidmar
Mogoče sem najnujnejše
že napisala in bo zdaj
treba delati kaj drugega.
Malo mi je žal in malo
me pretresa, če je res tako.
Toda neznosno se mi zdi,
da bi nekega dne nenadoma
padla v komo ali smrt
in ti ne bi rekla, ne bi niti
omenila, kako je zdaj.Preberi
Bernarda Jelen
V očesu reke Magdalene
se zrcali potovanje resnice o meni.
Ubogo je,
niti najmanj podobno toku prvakinje.
Vzporedno se mora cijaziti kot Via 40
in iskati alibi,
se pretvarjati,
da je posebna oblika zraka
in ne navaden kisik.Preberi
Andrej Grilc
nanesla je skupaj drobir,
čigre gnezdijo v skladih.
V podzemlje se vozijo ljudje
črnih obrazov, črnih dlani,
v vozičkih, polnih premoga.
Danes so ptice letale nizko,
morje se je penilo od sonca
in beton je bil utirjen pod njim.
Elektrika se je vklapljala in izklapljala.
Trajekti so vozili redko, počasi,
polni besed.Preberi
Jana Putrle Srdić
Prvi berejo stopinje v podrastju, sledijo
mahovom na severni strani dreves,
prepoznavajo specifične
konstelacije oblakov.
Drugim so jasne silnice mostov,
medtem ko se ljubimci naslanjajo na
njihove stebre. Razumejo
zapletenost premičnih fasad in
sistem metrojev pod kanalizacijo.
Tretji strmijo iz teme prvih
v razsvetljena okna drugih,
spijo na lakiranih zelenih klopcah
s podloženim časopisom, stojijo
na vogalih in opazujejo razpoke,
ki tečejo čez fasade, bršljan,
ki se širi čez hiše, geodete,
kako tiho merijo pokrajino
v nenehni borbi za prostor.Preberi
Mitja Drab
Potem so me zbudili koraki s stopnic, preplavila me je groza,
da bo nekdo vdrl v razmetano sobo in vstal sem v maniri vojaka,
ki ga v jarku zbudijo eksplozije leta 1915. Na živce si grem, zdaj
ko vidim, kako sem svojo ranjenost nosil okoli zapestja kot kos usnja.
Vihal rokav in ga brezsramno kazal vsakemu, ki ga je zanimal ali pa
kar tako. Vem, ni bistvene razlike. Ostajamo razboleli in tudi v prihodnje
siPreberi
Barbara Pogačnik
Bleščeče sive ribe v kravatah in suknjičih
sedijo ob mizi, pogrnjeni z belimi prti,
in modro, a z užitkom kadijo nežne rdeče
cvetove. Od slasti sedenja
dobivajo sladkorno. Natakarji v belih livrejah
jim vlivajo mentolov pastis v kozarce. Nekdo
vpraša: »Ni to mogoče malce preveč
sirupa?« A riba na moji desni ga
gosposko potreplja po roki:
»Nikakor ne, sir.« Riba ve. The Fish Knows
Everything. Ribe pišejo: pisatelji in pesniki so.
Ob njihovi strani sedijo secesijske deklice s klobučki.Preberi
David Bandelj
New York je že daleč in
Boston se počasi približuje
ves dan posedam tam kjer
se gnetejo filtri ki omogočajo
zavest
nekje gori ogenj
ampak ne tukaj
vse ceste izgledajo prazne
po njih se razlegajo bližine
nič ne znam
vse gre iz mene
in se nekam usede
koliko velja žerjavica ki sije nemirPreberi
Blaž Lukan
Pričakujem pozornost, ne dajanje, temveč jemanje,
veliko ribo na pladnju, s koprivo v nagobčniku,
telesnega stražarja v pripravljenosti na strel z zaprtimi očmi,
keramično pisalo v levi roki, z zahvalo predsednika obrtne zbornice.
Ker nisem sam, se moram družiti z bolečino.
Na koncu je konec vedno krajši.Preberi
Tone Škrjanec
kaže, da danes ne bo nič
s sprehodom po mestu. tudi
večerni obisk je začel vse
bolj viseti v zraku. hladno postaja
in pečice še ne delajo. v zraku
je polno topolovih semen, ki
kot kakšne brezvoljne ptice
v depresiji, vse zvite
v klobčič, v mraku čemijo
naokrog za spuščenimi roletami
sveta. po dolgem času
sem včeraj spet videl
Johna Wayna, kako lepo ritmično
poskakuje na konju. ves
mlad je bil videti, zagledan sam
vasePreberi
Ana Svetel
Včeraj sva z Jernejo dolgo sedeli za klavirjem,
v sobi je bilo nekaj modrih stolov, skozi okna je
prihajal večer, ki se maja tako voljno upogiba,
»predstavljaj si hribe in kako od daleč
slišiš zvonove,« pravi, zapiram oči in začenjam,
čutim premico, ki gre od vrha glave v nebo,
Jerneja se presede stran, posluša od daleč,
zbrano. Konec maja so večeri podaljšani in omehčani,
modri stoli žarijo v pozni svetlobi, klavir je sveže uglašen,
obePreberi
Klara Otorepec
Pridi,
peljala te bom v naše drugo stanovanje.
Tam ni ničesar
razen pralnega stroja in kavča z okrasnimi blazinami.
In črne luknje v edini omari.
In občasnega prahu na balkonu.
In mojega mrtvega otroka v formaldehidu.
Na kavču se da dobro seksati,
sem že poskusila.
Črna luknja je povsem neškodljiva,
včasih le izvrže kakšno zveriženo vesoljsko raketo
in potem se mati razburja,
da živimo kot v Kosovelovi pesmi.
Tisti o smrti Evrope.
Prah je pačPreberi
Anja Cimerman
V nedeljo zvečer je moja torba pripravljena.
Zvezki v njej si sledijo, kot si bodo jutri sledile
šolske ure. Oblačila za ponedeljek so položena
čez stol. Umita sem, brez nogavic in v pižami.
Dišim po milu. Moja soba je prezračena, rjuhe
so hladne. Mama v spalnici lika perilo in gleda
film na televiziji, oče je že v postelji in gleda z
njo. Vsake toliko ju zaslišim, kako se smejita.
Priprem okno, stopim na balkon inPreberi
Literarno-umetniško društvo Literatura, Tomšičeva 1, 1000 Ljubljana
predsednik: Primož Čučnik
ludliteratura@yahoo.com, info@ludliteratura.si, tel. 01/251 43 69 ali 01/426 97 60
ID za DDV: SI62575694, matična številka: 5686750000
Uradne ure: ponedeljek od 11h do 12h, sreda od 11h do 12h, četrtek od 11h do 13h.
O mediju in pogojih sodelovanja
Navodila za pošiljanje prispevkov
Splošna pravila in pogoji nagradnih iger
© avtorji in LUD Literatura www.ludliteratura.si
Elektronski medij www.ludliteratura.si podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Javna agencija za knjigo RS.
Izdelava: Pika vejica