Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.

Zbirka dvajsetih zgodb Sosed pod stropom je zbirka posebnežev in čudaštev, zato seveda niti malo ne preseneča, da je končala v knjižni zbirki Čudaške prigode, kamor paše kot marmelada v krof.

Učbenik ali delovni zvezek za matematiko? Ne! V najnovejši slikanici Lile Prap, ki nadaljuje svojo živalsko (poučno) slikaniško linijo, gre za spoj naravoslovnih podatkov in, ja, matematike, natančneje urjenja štetja.

Pri štirih letih se je naučil brati, pri šestih pa si je znal že sam skuhati juho. Skratka, bil je fant od fare.

Tonje iz Hudega brega človek zlepa ne pozabi in tudi Lena Lid iz romana Vafljevi srčki si prizadeva za nepozaben vtis. No, ne da se trudi, to ji povsem naravno uspeva, prav talentirana je za to, da ga napravi, sicer ne nujno vedno najboljšega, ampak včasih se pač dobra ideja izcimi v nekaj malo manj posrečenega, pa smo tam. Pravzaprav je bila Lena itak pred Tonjo, ker so Vafljevi srčki avtoričin prvenec, le da je k nam prišel v drugačnem vrstnem redu. Mimogrede, kdor sePreberi

Najprej je treba povedati, da Bono Bidari ni ena oseba, ampak so štiri (temu navkljub je za prevod iz katalonščine povsem zadostovala ena sama, izkušena prevajalka). Potem je treba povedati nekaj o besedilih na knjižnih platnicah. Dve vrsti obstajata, in sicer besedila (hecna, izvirna, takšna, ki v bralcu zbudijo radovednost ipd.), ki delajo knjigi uslugo, in druga (dolgočasna), ki ji delajo škodo. Besedilce na platnici Elvisa Riboldija nedvomno spada v prvo kategorijo, saj bralec, potem ko prebere tistih nekaj vrstic in v primeru te knjige tudiPreberi

Kakršen je naslov, takšna je tudi vsebina te knjige – interpretacijsko odprta. Yvonne, otrok dvorec je slikanica z veliko podobami in malo besedami. In ne, nikakor ni slikanica za otroke, pač pa kar lepo za odrasle. Tega sicer pri nas nismo kaj prida vajeni (za razliko od slikanic, ki se ponujajo dvojnemu naslovniku, pa še te so redke), je pa prav, da se tudi na kaj takega navadimo, kajti včasih se da najbolj učinkovito – tudi ko avtor nagovarja odraslega – izraziti prav v kombinaciji slikePreberi

Reklama ima svojo moč. In toliko, kot so je bili deležni Pižamini SLOLvenski klasiki, je že dolgo, vsaj po mojem pomnjenju, ni bila deležna nobena knjiga. (Bi bilo pa prav, da bi je bile vse dobre knjige!) Posledično verjetno ni mnogo takšnih, ki še niso bili obveščeni o tem, da so slovenski klasiki pridobili en L in da si jih je nekdo pošteno privoščil. In sicer na neklasičen način oziroma pol-pol: med papirnatimi platnicami v elektronski obliki. To pomeni, da AlmaPreberi

VigeVageKnjige, zapisane (zarisane?) stripu, so nas pred časom razveselile z Ariolom, modrim osličem z velikimi očali, nasajenimi na gobček. Podnaslov prve knjige stripov o njem je Oslič kot ti in jaz, in točno to je Ariol – je, kot so pač otroci: otroško prefrigan, živahen, zavzeto goji domišljijo, ima svojega junaka (to je Gromski konj), zbira nalepke (Gromskega konja, se razume), daje ga prva zaljubljenost, veseli se morja, tuširanje mu je odveč … Prva knjiga je zdaj dobila svojo naslednico s podnaslovom Gromski konj. TudiPreberi

Načrt, da letos pa res grem na sejem otroških knjig v Bologno, je padel že pred nekaj meseci. Po eni strani je to za nekoga, ki se poklicno ukvarja s tem, da otrokom teži, kaj naj berejo, založnikom, kaj naj izdajajo, in sebi, kaj naj piše, skorajda nujno, in dejstvo, da me do letos v Bologni še niso videli, se sliši skorajda bogokletno. Po drugi strani pa mi je, po pravici povedano, ustrezala tudi ideja o enodnevnem izletu samo zame. Ker na sejem otroških knjig otroci – oziroma kdorkoli, mlajši od 18 let, da bo definicija bolj natančna – ne smejo. Psi pa samo z nagobčniki. Preberi

»Dejstvo«, da mladi berejo vedno manj in vedno manj radi, je numerično sicer zelo težko, če ne celo a priori nedokazljivo (ljubezen do branja je namreč za meritve zelo izmuzljiva), a kljub temu v zadnjem času pogosto izpostavljano. Pred dobrim tednom je na primer ob petedesetletnici Bralne značke, problematiko v Nedelu [4. 10. 2015] zelo kompleksno predstavila Jana  Zupančič Grašič. V prispevku, ki ne razpira le mnenja o stanju, temveč sledi tudi vzrokom, citirani dijaki svojo (ne)ljubezen do branja utemeljuje z brezzveznostjo v šoliPreberi

Ob četrti slikanici (Laž in njen ženin, Kako so si Butalci omislili pamet, V Butalah sejejo sol in najnovejši Butalski policaj in Cefizelj) pred osmimi leti sestavljenega tandema Fran Milčinski in Ana Razpotnik Donati upravičeno lahko govorimo o pravi butalski seriji. Vsem slikanicam je skupno, da so v vseh pogledih skrbno narejene, predvsem pa je njihov adut prava izbira ilustratorke. Ana Razpotnik Donati zna namreč s svojimi živahnimi, prijaznimi, igrivimi in humornimi ilustracijami odlično ujeti butalskega duha in ga hkrati narediti brezčasnega, torej prav toliko današnjega, kotPreberi

Se spomnite Zelišč male čarovnice? Pomaga, če namignem, da omenjena čarovnica sliši na ime Lenčka in naokoli leta na zobni ščetki? Česar hočem povedati, je, da gredo Polonca Kovač in rožice od nekdaj skupaj, le da so tokrat zdravilne rastline zamenjale gorske. Tudi v tokratnih zgodbah sicer nastopajo različna pravljična bitja (bukov palček, škrat Hudiman, povodni mož Munec, cvetna deklica Cvetka, škratek Jakob in naša stara znanka Lenčka), a njihovo jedro je vsaj toliko kot pravljično tudi poučno. Iz pogovorov med rastlinami in njihovimi živalskimiPreberi

Kakšna dobra knjiga! je dvojezičen projekt, v prvi vrsti verjetno namenjen temu, da bi srbski otroci in slovenski otroci, živeči v Srbiji, spoznali dobre slovenske avtorje in ilustratorje. Ne nazadnje je knjiga lahko prijetno čtivo tudi za slovenske bralce, živeče v Sloveniji, saj ponuja kakovosten izbor besedil in ilustracij, ki pa so bile zvečine že objavljene v revijah Ciciban in Cicido. Med njimi bomo našli zgodbice, pesmi in uganke, izbor pa dopolnjujejo kratke opombe o avtorjih (Anja Štefan, Andrej Rozman Roza, Mira Voglar, Vera Albreht, Majda Koren, PeterPreberi

Uganka za začetek. Ni leposlovje in ni poučna knjiga, a vsebuje pravljice in je poučno – kaj je to? Vodnik! Kamniške pravljične poti so, tako kot njeni predhodnici Pravljične poti Slovenije in Pravljične poti v zgodovino, inovativen vodnik za aktivno preživljanje družinskega prostega časa v naravi. Irena Cerar ga je zasnovala tako, da omogoča hkratno spoznavanje kulturne in naravne dediščine; vsakega od dvajsetih izletov (nekateri so bolj sprehodi, na drugih se lahko nabere nekaj več višinske razlike – za vsakogar nekaj, torej) uvaja pravljica, ki je povezana z izletniškim ciljem, sledi zanimiv, pogostoPreberi

So knjige, katerih obstoj nas preseneti bolj od obstoja nekaterih drugih. To, da recimo neki Norvežan napiše neko kriminalko, ni nič nenavadnega. Ne nazadnje to vsake toliko časa pričakujemo tudi od kakšnega Slovenca. To, da obstaja knjiga pisem, ki jih jih je oče pisal Indiri Gandhi, kasneje četrti indijski premierki, je že bolj nepričakovano. Pisma je oče tedaj desetletni hčeri pisal leta 1928, v knjižni obliki so izšla leto kasneje, mnoga desetletja zatem pa jih ima možnost prebirati tudiPreberi

Videti je, da je Brane Mozetič, ki v programu svoje založbe sicer že prej ni puščal povsem ob strani otroške književnosti, postal zagnan ustvarjalec knjig za najmlajše. Pred mano je namreč že njegova tretja slikanica oziroma bolj pravilno rečeno – njuna tretja; vsa svoja otroška besedila je namreč zaupal vse bolj uveljavljajoči se ilustratorki Maji Kastelic. Sicer sta v centru številnih prizorov oz. ilustracij druge polovice knjige (le) oba protagonista – prvoosebni pripovedovalec (ki je sam po sebi zanimiva izbira za v slikanico in redek pojav; številni avtorji sePreberi

Za »ta druge« oziroma za sequele pravijo, da redkokdaj ohranijo kvaliteto svojih predhodnikov in številni »drugi« filmi in »druge«, kaj šele vse naslednje knjige neke serije praviloma dokazujejo, da je temu res tako. Izjeme so redke, ampak so. Risto Bobnar in strašna salama sestrske in partnerske naveze to žal ni, enostavno si moramo priznati, da je Risto Bobnar, odklenkalo ti je vlekel močneje, bil bolj zabaven in bolj nepredvidljiv. A v isti sapi, ko pridem do takšnega sklepa, me – kot vsakič v podobnem primeru – žePreberi