Junija, ko se je elektronski portal LUD Literatura odpravljal na neke vrste poletni oddih, sem imela v planu, da bo naslednja kolumna, to je prva jesenska, gotovo tako ali drugače naslavljala pandemijo in cepljenje, komunikacijo znanosti in dialog med znanostjo in družbo. Takrat so se pričeli po mestu množiti plakati tipa »Cepila sem se, ker obožujem potovanja«, ki so bolj kot ne skoncentrirano vsebovali vse, kar je s tem dialogom narobe, mene pa so vseskozi spominjali na argumentacijo »Letos grem k birmi, ker potrebujem motor«.

Nisem športnica, ne razumem vseh nogometnih pravil, ne spremljam nogometnih klubov in nimam priljubljenega tima (simpatična mi je Barcelona, a samo zato, ker o njej z veliko ljubeznijo piše Aleksandar Hemon). Domnevam, da zato ne znam povsem (o)ceniti lepote nogometne igre, telesnih dosežkov, kreativnosti in inteligentnih taktičnih potez. Kljub temu precej rada spremljam nogometna prvenstva: dopadejo se mi drama, spektakel in karnevalsko vzdušje, toda tisto, kar me najbolj pritegne, je pravzaprav – zgodba. Tisto, kar je pripeljalo do slednje ugotovitve, pa ima prav tako svojo zgodbo, ki se začne s svetovnim prvenstvom leta 2014, ravno pred zloglasno tekmo med Brazilijo in Nemčijo.  Preberi

V teku je evropsko prvenstvo v nogometu in premikanje kazalcev na uri se, kot običajno ob velikih športnih spektaklih, nekoliko spremeni. Življenje izgubi fokus, v dnevni small talk pa se priplazi nogomet, zavoljo katerega lahko, če ga ne spremljaš vsaj z enim učem, v družbi hitro izpadeš iz pogovora. Nogomet predstavlja avtentični dogodek, ki uspe kljub svoji banalnosti  radikalno spremeniti običajni ritem življenja. A tukaj se ne bom preveč posvečal tem že dobro znanim dejstvom, pač pa se bom poskusil spopasti  s tistim, s čimerPreberi