Češki filozof, pisatelj in dramatik Ladislav Klíma (1878-1928) sodi med ene izmed najbolj zanimivih, svojevrstnih in tudi provokativnih imen češke literature 20. stoletja.

Romaneskni prvenec kanadske pesnice in pisateljice Anne Michaels skozi tako na strukturni kot vsebinski ravni razdrobljeno pripoved prvoosebnega pripovedovalca prepleta različna, a izhodiščno povezana razmišljanja o času, odgovornosti, krivdi in njeni manipulaciji ter o teži zapuščine določenega zgodovinskega časa, ujetega v negotovost spomina.

Ko je Anna Seghers pisala Izlet mrtvih deklet, se druga svetovna vojna še ni iztekla. Pa vendar je bila usoda naslovnih deklet, njenih sošolk, ki so tistega brezskrbnega popoldneva 1913 srebale kavo ob Renu, takrat že zapečatena.

Le redkokdaj se zgodi, da bi naslov tako točno povzemal vsebino knjige kot v primeru Andresovega El Greco slika velikega inkvizitorja. Še redkeje se zgodi, da bi naslov tako natančno povedal vse, kar je o knjigi povedati.

O zgoščenem in simpatičnem prvencu, v katerem je avtor do farse prignal stranpoti, na katere lahko zanese pisatelja, ki ne priznava nobene vrednosti življenja izven polja umetnosti.

Prvo literarno delo nizozemske pisateljice Helle S. Hasse, novela Črno jezero, je drobna knjižica, ki v sebi skriva temno moč oprijema vodnih rastlin jezera Telage Hideung in odkriva neke druge, postranske razsežnosti kolonializma.

Söderberg ni sodoben avtor; deloval je na prelomu prejšnjega stoletja, naj pa bi bil – kot lahko preberemo na ovitku knjige – eden redkih švedskih klasikov, ki v današnjem času pridobiva vse večje število bralcev.

Literatura, ki nas implicitno opominja, kako nasilna je lahko literatura tudi takrat, ko to nasilje na prvi pogled ni tako očitno, saj so področja, s katerih si izposoja, precej manj občutljiva.

O romanu iz prizorov, ki nihajo med brutalnim naturalizmom in nič manj brutalno estetizacijo, pri čemer nikoli ne zdrsne v objestnost.

Sodeč po Sosekiju, Murakamiju in zdaj Hirajdi, se japonskim mačkam slabo piše. Že res, da s svojo muhasto naravo poosebljajo nepredvidljiva pota usode, že res, da s svojo tiho, mehko skrivnostnostjo razpirajo kotičke nezavednega ter človeško življenje prepletajo s kozmogonsko natančnostjo, toda – japonske mačke tako ali drugače slabo končajo. Sosekijev ljubljenec se, na primer, v nepravem trenutku pojavi na cesti, o Kafki na obali pa je bolje molčati. Nič drugače ni s Hirajdovo Pikico, ki z rednim divjanjem po vrtu mladih zakoncev v njuno življenje vnaša … živost. Pa tudi bremePreberi

Redkokatero delo s pričetka 20. stoletja zbuja toliko občudovanja na eni in kontroverznosti na drugi strani kot roman Glad norveškega pisatelja Knuta Hamsuna. Tega se že od izida leta 1890 drži kultni sloves, kateremu pa se je kasneje pridružil tudi temačen pečat povezan z njegovim avtorjem. Četudi Glad velja za izjemno kompleksno delo, v katerem prepoznavamo začetke modernistične literature, pri čemer nekateri Hamsuna opisujejo kot očeta modernizma, je zavoljo kolaboracije z nacizmom (osebno se je sestal tako s Hitlerjem kot tudi z Goebbelsom, kateremu je celoPreberi

»Svet sam je preobrat, paradoks, napaka in nesmisel.« Tako Ladislav Klíma že na prvi strani romana Trpljenje kneza Sternenhocha natančno poda rezime sveta in časa z začetka 20. stoletja. Sveta, ki vrtoglavo in s tesno zaprtimi očmi drvi katastrofi naproti. Dogajanje romana je postavljeno v leto 1912, na predvečer prve svetovne vojne, globalne katastrofe, ki je na laž postavila meščansko moralo, vrednote humanizma, obljube industrijske revolucije in krščansko ljubezen.Preberi

Ameriško pisateljico Joyce Carol Oates v slovenščini prebiramo z nekoliko zaostanka, v zadnjem letu pa sta pri Modrijanu izšla kar dva prevoda njenih del: poleg novele Črna voda tudi roman Pikov fant. Protagonist in pripovedovalec slednjega je uspešni karizmatični pisatelj kriminalnih romanov Andrew J. Rush, ki v umirjenem podeželskem okolju New Jerseya kot izobražen bel pripadnik višjega srednjega sloja v vseh pogledih velja za dobrega družinskega človeka. Ko v to idilo nenadoma poseže zmešana pisateljica s histeričnimi obtožbami o plagiarizmu, se prične njegova celovita osebnost podiratiPreberi

Navezanost na rodno grudo zaznamuje roman, ki že na prvi strani obljublja jalov beg pred realnostjo. Razvije se skozi pisanje pisem, dnevniških zapisov, monoloških odlomkov, prežetih z jadikovanjem in romantičnim fantaziranjem o puritanski ljubezni, finančnem blagostanju in končno zgolj izhodu iz cikla zapravljenih priložnosti. V teku branja nas motivni tok nenehno napeljuje na prepričanje, da sploh ne gre za delo hrvaške proze, temveč slovensko besedilo z začetka prejšnjega stoletja. Protagonista Đura Andrijaševića bi kot obubožanega pisatelja, malodušnega profesorja in melanholičnega zaljubljenca zlahka zamenjali z nemalo liki iz Cankarjevega opusa. ObPreberi

Letos sta v slovenskem prostoru izšli kar dve knjigi španskega giganta Maríasa, a za razliko od nekajkilskega romana Tu se začne zlo je Slab značaj drobna knjižica s komaj sedemdesetimi stranmi. V Španiji je novela samostojno izšla že leta 1998, potem pa še leta 2014 v istoimenski zbirki tridesetih zgodb. Glavni junak Madridčan Ruibérriz (oziroma za okorne jezike njegovih ameriških kolegov kar Roy Berry) se znajde v Mehiki, kjer kralja rokenrola Elvisa za potrebe njegovega filma Fun in Acapulco uči španske izgovorjave (neuspešno).Preberi

V tretji zbirki kratkih zgodb Mirana Likar nadaljuje z zapisovanjem intimnih zgodb malih ljudi in to počne z zdaj že prepoznavno mešanico nežne melanholije, ki s sabo prinaša določeno mero nostalgije, ter opazne empatije do svojih junakinj in junakov, ki zgodbam dodajajo posebno senzibiliteto. Sicer se avtorica tudi v preteklih dveh zbirkah ni ogibala družbeno in socialno težjih zgodb, vendar je v tej zbirki opazen premik k bolj ambicioznemu, širšemu kotu zapisovanja te problematike.Preberi

Minuli četrtek je v Modrijanu na Trubarjevi potekala razprava o knjigarnah, ki je imela vse možnosti, da se izteče vsaj v tvorni inkubator izmenjave idej. Gostje Miha Kovač, najbrž eden najboljših poznavalcev našega založniškega in knjigotrškega organizma, založnik brez knjigarne Janez Miš, direktor novomeške Goge Mitja Ličen in vodja koprske knjigarne Dom knjige ter nosilka naziva naj knjigotržka Davorka Štefanec so obetali že zato, ker so v en glas zatrdili, da jim je pregovorne slovenske kulturniške jamrarije dovolj. Na to, da so obljubljali več, kot lahko izpolnijo, je mirno reagirala jamranja vajena in številčno dobro zastopana ljubljanska publika.Preberi

Tek se v zadnjem času vzpenja po lestvici najpomembnejših postranskih stvari na svetu, kar med drugim ugotavlja tudi prvoosebni pripovedovalec romana Norma: če je včasih zavoljo svoje ljubezni do teka veljal za čudaka, smo danes priča javnim tekom takšnih in drugačnih dolžin pod okriljem takšnih in drugačnih družbenih skupin. Tako ni nič nenavadnega, da se tekaški romani (kar Norma med drugim je) vzpostavljajo kot svojevrsten prozni žanr.Preberi

Diskurz o vprašanju in problemih mladih – in vprašanje generacije, ki se nanj navezuje – je eno tistih, s katerimi se pogosto precej nemarno opleta. Mladi, pogosto razvrščeni v nepregledne, nenehno množeče se generacije v splošnem družbenem diskurzu izgubljajo individualnost in subjektiviteto, na generacije se namreč pripenjajo tudi generalizacije, preko katerih dobimo stereotipno podobo sodobnega mladega odraslega. Problematično je, da se mladim pogosto odvzame glas, izključeni so iz (političnega, ekonomskega, družbenega …) dialoga, hkrati paPreberi

Virginia Woolf je menila, da moramo sodobne romane brati zato, ker nas za razliko od branja klasik – ali konec koncev uspešnic, katerih »všečnost« sta potrdila globalno občinstvo in medijski aparat – to prisili, da si o čtivu izdelamo lastno sodbo. In če se kot literarni kritik vrednotenju tako ali tako ne morem izogniti, je v isti sapi res, da se vsake toliko pojavi knjiga, ob kateri bi si želel sapo še vsaj nekaj časaPreberi