Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

Čas koz je kljub svoji kratkosti in preprostosti pomembno delo za vse, ki jih zanima neumljivost, pretresljivost in tragičnost Balkana in če sodimo po njem, lahko le upamo, da bo v slovenščino prevedenih še več del balkanske sage.

Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Preslišani glasovi in jezik kot tak se v roman Confiteor posredno vpisujejo. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi avtor: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«

Kurniawanov svet je cikličen, posameznika obvladuje večno ponavljajoč se splet naključij in vsak poskus upora se izkaže za patetično neuspešnega. V primerjavi z vseprisotnostjo »višjega« sveta politične ideologije niso nič več od naivnih pravljic, množične smrti pa zgolj razvedrilo za zle duhove.

Če bi ostal roman Dvanajst krogov Jurija Andruhoviča spregledan, bi nastala precejšnja škoda, še najmanj povezana zgolj z dejstvom, da je ukrajinski pisatelj tudi nagrajenec prihajajoče Vilenice, ki se ga torej spodobi prebrati.

Romaneskni prvenec Donne Tartt (v ZDA izšel že leta 1992) pripoveduje zgodbo o šestih razvajenih bogataških mulcih na hampdenskem kolidžu, ki iz dolgčasa pod vplivom profesorja klasične grščine poskušajo obuditi razvratne bakhantske rituale, sicer pa dekadentno popivajo in brezsmiselno filozofirajo. Čeprav naj bi šlo za kriminalko, se razen umora, za katerega izvemo že na samem začetku, na skoraj šeststotih straneh ne zgodi prav nič. Tako nekako bi Skrivno zgodovino povzeli nekateri (na srečo dokaj redki) bralci, ki knjigi med drugim očitajo elitizem, razvlečenost, pretencioznost in prepotentnost. Drugi – in med njimi sem tudi sama – so mnenja, da gre vsekakor za kompleksno in premišljeno delo, ki zastavlja več vprašanj, kot lahko ponudi odgovorov.Preberi