Poezija, ki jo pred nas postavlja prvenec Matjaža Zorca Troheji, je poezija površine. V njej ni ničesar globokega, nobenih skritih želja, neizrečenih besed in nezapisanih transgresij. Lirski subjekt ne skriva ničesar, niti (izpolnitve) incestuozne želje niti tega, da znaten del svojega pesnikovanja opravi na straniščni školjki. Ničesar ni, kar bi morali psihoanalitiki šele odkriti. Vse je tu, kakor drek v stranišču nemškega hipohondra: pred nami, da ga prebrskamo in odkrijemo svoje najnovejše bolezensko stanje.Preberi

Pesniška zbirka Pod vtisom, ki je leta 2015 izšla pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa, je že četrta knjiga poezije Ane Pepelnik. Zbirka se začenja z malo veliko zahvalami, v katerih pesnica poimensko nagovori vse, ki so namerno ali nezavedno sooblikovali njen mozaik življenja. S tem dokončno potrdi, da je v vsem, kar kdorkoli napiše, nekaj avtobiografskega, in to nadgradi s tezo, da je v vsem, kar kdorkoli prebere, nekaj avtobiografskega. Lirski subjekt se torej sprehaja skozi razdrobljene ploščice, ki tlakujejo njen vsakdan. Tisto presežno v zbirki pa je, da v posameznih trenutkih kljub vsemu pušča širino, ki bralcu omogoča, da čez pesmi razplasti svoje tlakovce, svojo mozaično samokonstrukcijo, svoje zahvale.Preberi

Kot Ana Pepelnik zapiše in našteje v uvodni zahvali, so za to knjigo in pesmi v njej krivi pesnice in pesniki, ki so, ne da bi vedeli, spremenili njene poglede na svet, pa četudi – tako kot so spremenjeni njihovi verzi – le za mišjo dlako. Postavljeni v izpovedno obliko, z zamenjano ali izpuščeno besedo, pogosto sklopljeni iz oddaljenih mest ene same ali različnih pesmi avtorja, na katerega se nanašajo. Na prvi pogled to razrešimo iz naslova.Preberi