Ob poplavi povprečnih pesniških izdaj in imen, ki izlivajo svoje gorje na slovenski literarni sceni z ubornimi in nič kaj drznimi ustvarjalnimi poskusi, so pesniki tipa Miklavž Komelj prej izjema kot pravilo. Komeljeva poetika je namreč zelo specifična, njegovo široko polje delovanja pa vključuje ne samo poezijo, ampak tudi esejistiko (svetel primer tega je Kako misliti partizansko umetnost?, 2009), likovno teorijo in prevajalstvo. Njegova najnovejša zbirka Noč je abstraktnejša kot n, ki je lani izšla pri koprskem Hyperionu, nadaljuje močno razvejan ter kompleksen pesniški slog, ki je nenadomestljivo komeljevski.Preberi

Briška pokrajina se prijetno sklada z atmosfero festivala Sanje. Letos se je zvrstil že štirinajstič in razširil svoj program s tako imenovanimi literarnimi vandranji, ki festivalsko izkušnjo razširijo v večdnevni potep po Brdih in okolici. V Ljubljani se je odvil le koncert World Histeria Orchestra, sicer pa se je za del festivala, ki poteka v Brdih – v Medani, v Šmartnem in v Vipolžah – treba odpraviti med vinorodne griče. Še ena letošnja novost je Forum Sanje, okrogla miza za razprave o sodobnih problemih, ki je letos nosila kosovelovski naslov: ŽivljenjuPreberi

Jan Krmelj, komaj devetnajstletni ustvarjalec, je pri mariborski Literi konec lanskega leta izdal prvenec z naslovom Relikvije dihanja. Krmelj se v pesmih ne razkriva kot pripovedovalec, ampak kot nekakšen častilec simbolov, saj je njegova poezija zgrajena okrog podob, ki se razraščajo ena skozi drugo in prehajajo med stranmi. Avtor se obrača predvsem na svoja notranja stanja, za katera išče vedno nove in nove besede, pri čemer je zelo inovativen (»glagoli, zbrani v molkoglasnosti«, »komajmožnost tvorjenjaPreberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Obrnil se je ključ
v sobo je stopila noga.

Steklenica bi rada pila (narejena 1967, izdana v samozaložbi 2003),
Iztok Geister (besedilo), Marko Pogačnik (slike)

Eksperimentalna literatura, naj bo to poezija, proza ali gledališče, ima v evropski in ameriški umetniški besedi bogato in razvejano tradicijo. Nekateri viri na primer navajajo, da sega izročilo te literature vse do Tristrama Shandyja Laurencea Sterna. Kar nekako spomni na debato o zamejitvi postmodernizma; Umberto Eco je pri tem duhovito pripomnil, daPreberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

Ni dolgo tega, kar sta bili na spletnem portalu AirBeletrina v razmaku nekaj mesecev objavljeni kolumni Mance G. Renko z naslovom »Ne dam svoje domovine« in Ane Svetel z naslovom »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?« Gre za teksta, ki znotraj partikularnih ideoloških okvirov generacije in domoljubja zarisujeta pomembne politične konture, ki zadevajo neko simptomatično in preveč aktualistično razumevanjePreberi

Bilo je še precej na začetku moje literarnokritiške kariere, ko sem bil po prvih opaženih revijalnih objavah povabljen k sodelovanju pri enem še danes živečih slovenskih dnevnih časopisov. Kmalu po potešitvi začetnega vznemirjenja, ki je spremljalo mojo debitantsko visokonakladno pojavitev, me je zalil hladen tuš. Kaj tuš, bilo je kar vedro hladne vode, le da z vrvico, ki ga je sprožila, nisem upravljal sam, ampak tehnična redakcija štajerskega medijskega ponosa. V mojem tekstu so namrečPreberi

Tvoja zadnja zbirka ima tri samostojne in dokaj različne dele, od katerih ima vsak, bolj ali manj formalno zaokrožen, svoj jasen vsebinski lok. Kako so posamezni deli nastali? Ali pesmi v njih ustrezajo posameznim strnjenim obdobjem v takšnem zaporedju ali pa si jih pisal vzporedno?Preberi

Kolikor vem, je tvoja knjiga nastajala kar nekaj časa. Spomnim se denimo pesmi “Žehta”, s katero si sodelovala – in zmagala – tudi na pesniškem turnirju; v tem času bi kateri drugi pesnik napisal in izdal že več zbirk … Si se zavestno odločila, da bo knjiga nastajala počasi, v svojem ritmu, ali si jo pisala v valovih, ki so zajeli tudi starejše tekste?Preberi

Tvoja zbirka ima naslov, ki je toliko nenavaden kot tudi izvirno sugestiven, po vrhu je pa še palindrom. Verjetno ima sorodnika tudi v Vallejovem Trilceu? Kako si prišel do njega, si zbirki zavestno hotel dati takšen naslov, ki ob odsotnosti vnaprejšnjih pomenskih konotacij ustvarja nov prostor?Preberi

27. junija zvečer smo se s kritiki in ljubitelji poezije srečali na študentski kritiški razpravi v Menzi pri koritu, ki je potekala v okviru Festivala Pranger in jo je bistro vodil študent primerjalne književnosti in filozofije Blaž Jelenc. Sproščeni ob frucu, cigareti in turški kavi smo prisluhnili štirim kritikam študentk primerjalne književnosti, ki jih je za tovrsten dogodek med drugimi predlagal profesor Matevž Kos, ki vodi seminar iz literarne kritike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.Preberi

“Muanis Sinanović je mlado ime že tako relativno mladega slovenskega pesništva oziroma tistega njegovega dela, ki še nima mesta v literarnem kanonu, je slabše reflektiran in mu posvečamo rubriko.”

To sem jaz. Vse, kar je mogoče kjerkoli v javnem prostoru prebrati o moji poeziji, je članek, ki se začne s to povedjo. Naslov je: “Muanis Sinanović: Ludizem v času konsolidacij.” Star sem torej 22 let, sem del mladega slovenskega pesništva, sem slabše reflektiran, dobivam rubriko in sem ludist, ki gre skozi fazo konsolidacij.Preberi