Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.

O recepciji, moralni paniki in medijski manipulaciji romana, ki je moral vznemiriti predvsem zato, ker je literarno prepričljiva in inteligentna upodobitev tisoč in enega načina, kako odrasli na cedilu puščajo svoje mladostnike in kako brez iluzij so ti v zameno.

En teden v porušenem mestu v državi brez himne je tudi povod za razmislek o identiteti Bosne in Hercegovine in za vprašanje o razumevanju medijske pismenosti.

Ob mednarodnem dnevu svobode medijev velja razmisliti, zakaj se pustimo poneumljati z vsebinami po meri večinskega okusa in s kakšno gotovostjo lahko verjamemo, da objave posameznih člankov v nekem mediju ne narekujejo zgolj osebni interesi.

Življenje se od rojstva do smrti odvija (samo še) na internetu. Kdaj bo digitalna revolucija požrla svoje otroke, da bo besedam končno spet povrnjena njihova nekdanja, prava vrednost?

Kdor hodi v šolo z leto dni starejšimi sošolci in sošolkami, se nekako privadi svojemu statusu, da je ves čas najmlajši. Iz osemletke se to vleče v srednjo šolo in pozneje na faks, kjer malce razvodeni, ker starost tam ni več tako pomembna, zagotovo pa spet udari na plano v delovnem kolektivu, kjer si spočetka tako rekoč vedno najmlajši. Če se delovna sila ne pomlaja, za kar sicer poskrbi vsak umni delodajalec, si kar dolgo časa zaziban v varljivo zavest, da je mladost večna in da je čas obstal. Preberi

Resničnosti ne moremo sprejemati brez interpretacije. 

Aleksej Losev

Verjetno poznate tisto anekdoto, ko na sestanku v zvezi z ustanovitvijo filozofske knjižnice dialektičnega materializma podaniki poročajo Stalinu:

»Josif Visarionovič, imamo še enega idealista, Alekseja Loseva …«

»Pa drugi?«

»Drugi so vsi materialisti, Josif Visarionovič …«Preberi

Nobelova za Boba Dylana? Nekateri pravijo, da nagrade niso pomembne in strumno pristavljajo, da je pomembna le kvaliteta. Morda gre za zavidanja vredno nonšalanco ali pa za samoslepljenje – nagrade vzvratno vzpostavljajo kvaliteto in zlasti zbujajo medijsko in (v literarnem polju) bralno pozornost.

Že odkar sem se dogovorila, da bom postala začasna in občasna »kolumnistka« elektronskega medija www.ludliteratura.si, me preganja odgovornost do tovrstnega pojmovanja. Zato, in v skladu s staromodnim prepričanjem, da si kos nalogi šele, ko (s)poznaš njeno naravo, sem se pojava lotila celostno in poskušala po šolsko izbrskati definicijo, ki bi ga najnatančneje opisala. S police sem potegnila edini novinarski priročnik, ki ga premorem, Nastavki za teorijo novinarskih vrst Mance Košir, ki so mi ga v zgodnjih študijskih letih v okviru novinarske prakse na Večeru priporočiliPreberi

V gluhoti avgustovskih počitniških dni za debelimi zidovi stavbe na Novem trgu v Ljubljani zazvoni telefon. »Ena novinarka s … [neka komercialna televizija] bi rada govorila s tabo,« reče glas v slušalki, ki pripada tajnici direktorja Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, krajše ZRC SAZU. Promotorka znanosti se vznemiri. Končno, spet novinarji! Poletno zatišje ji para živce, željna je promoviranja znanosti ves čas in neprestano. Omemba … [neka komercialna televizija] jo dodatno podžge – komercialna televizija je za znanost, še zlasti družboslovje in humanistiko, ki prevladuje med inštituti ZRC SAZU, težko osvojljiva trdnjava.Preberi

Razvpiti Houston, imamo problem je v preteklih tednih napolnil časopisne strani slovenskih, pojugoslovanskih in tudi tujih medijev, zato skorajda ne potrebuje več predstavitve. A vendar: gre za prvi celovečerec režiserja Žige Virca, ki se je po kratkem filmu Trst je naš že drugič poigral z jugoslovansko mitologijo in med drugim pristal na prestižnem Tribeca festivalu. Houston, imamo problem je videti kot dokumentarec, a je definiran kot igrano-dokumentarni film (docu-fiction), kar pomeni, da odkrito priznava, da je njegova zgodba delno ali popolnoma izmišljena. Preberi

V zadnjem času doživlja slovenski literarni prostor nove in nove pretrese; poslovili so se Pogledi, zaprla se je Modrijanova knjigarna na Trubarjevi v Ljubljani, da o dražbi Mladinske knjige in drugem niti ne govorimo. Zato je bila tema, ki je kar klicala po prežvečenju, vprašanje o jutrišnjem dnevu literarnih medijev. Pograbilo jo je četrto Prepišno uredništvo ter v svoje majhne, a domačne prostore na Erjavčevo 4 povabilo predstavnike raznoraznih literarnih medijev, potem pa v te iste prostore natlačilo še zainteresirano publiko, in debata se je lahko začela.Preberi

Spustil se je še en zastor, včeraj, 23. marca 2016, so se zaprli še (tiskani) Pogledi. Novi lastnik Dela (lastništvo medijskih družb v Sloveniji je posebna zapletena in umazana zgodba, ki je ob tej priliki ne bomo načenjali) je samo zaključil tisto, kar se je napovedovalo že prej, in je iztek subvencij Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo za Poglede izkoristil kot poslovno priložnost – ne le zaposleno namestnico odgovornega urednika, tudi zunanje sodelavce (ni povsem razumljivo, zakaj bi se pri medijih, ki slonijo na zunanjih sodelavcih, spraševali le o nadaljnji usodi zaposlenih, ne tudi njih!) je lahko »by the book« (kot v anglosaksonskem svetu uporabljajo frazo »po vseh pravilih«) odpustil iz poslovnega razloga.Preberi

Berem oni dan do konca članek Konec Pogledov  (do konca danes – očitno to počno samo še zaprašeni dinozavri, preden se spravijo k refleksiji, in nevedni reveži, ki ne berejo tekstov glede na število klikov), objavljen na spletnem portalu LUD Literatura. Če prav razumem, je avtorico spodbudilo poslušanje nekega nedavnega radijskega omizja. Dijana Matković se je, kot pravi, dolgočasila ob »še enem razpredanju v prazno«. Najbrž ni bila edina. Vsekakor pa ni šlo za Studio ob 17h, ampak za Arsov forum. Vsaj tako namPreberi

Poslušam oni dan do polovice oddajo Studio ob 17h (danes do konca – there’s only so much a person can take at a time), ki je bila namenjena pogovoru o bridkem koncu štirinajstdnevnika Pogledi. Ta bo, kot kaže, aprila nastopil po malo manj kot šestih letih izhajanja časopisa. Omizje so zasedali urednik in založnik Mitja Čander, nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc, nekdanja urednica Pogledov Ženja Leiler, drugi nekdanji urednik Pogledov Boštjan Tadel ter Irena Ostrouška z Direktorata za medije. Nenavadna sestava omizja – številniPreberi

Malo za šalo, malo za res bom začela s kritiko projekta, ki ga je pred časom zastavil eden izmed naših današnjih gostiteljev, Društvo slovenskih literarnih kritikov, in ki se mu reče Drugo mnenje. Za nepoučene, društvo je avtorjem, ki nameravajo kmalu izdati knjigo, ponudilo, da si izberejo enega od kritikov kot urednika oziroma sourednika svoje knjige.Preberi

Vrata pisarne nemškega Tagesspiegla ga naključnim obiskovalcem predstavijo kot »urednika za posebne projekte,« ki, kot je svoje delo skromno opisal sam, počne, kar hoče. V praksi to sicer pomeni spreminjanje za večino ljudi na smrt dolgočasnih zgodb o denarnih tegobah v pretresljive prikaze korupcije in amaterstva ljudi, ki bi jim sicer morali zaupati. V zadnjem času se tako intenzivno posveča predvsem bilijonom evrov, investiranih v banke, in tragičnim napakam evropske trojke. »Kam gre ves ta denar?« se v svojih dokumentarcih, knjigah in člankih skoraj retorično sprašuje Harald Schumann, eden najboljših nemških novinarjev, ki s svojim delom vedno znova dokazuje, da novinarstvo in kritično mišljenje hodita z roko v roki.Preberi