Ko je znameniti nemški naravoslovec Alexander von Humboldt na svojem raziskovalnem potovanju po Južni in Srednji Ameriki naletel na gorsko jamo, polno posmrtnih človeških ostankov in ritualnih predmetov, seveda ni želel zamuditi priložnosti in se je želel takoj spustiti vanjo. Vendarle je bil dedič razsvetljenstva. Domačini, ki so mu pomagali tovoriti prtljago in nabrano rastlinje ter ga vodili po gozdovih, kamor naj še ne bi bila stopila noga belca, so se seveda zgrozili. Ne samo,Preberi

Frischeva kratka prozna pripoved Človek v holocenu (1979), ki govori o stiski ostarelega gospoda Geiserja, med dolgotrajnim deževjem borečega se proti izgubi spomina ter za ohranitev svoje zavesti, v njegovem miselnem ustroju izenačene z eksistenco samo, je pri Študentski založbi izšla pod zvrstno oznako roman, kar je skrajno problematično. Delo namreč ne ustreza niti enemu samemu literarno-teoretskemu kriteriju za roman, razen morda, da je pisano v prozi. Hkrati je oznaka, ki jo je delu pripela slovenska založba in so jo povzeli nekateri kritiki (denimo Preberi

Na petkovi razpravi o knjigah Thomasa Bernharda, Maxa Frischa in Herte Müller je v zraku viselo nekaj evolucionističnega. Ne samo da je bila razprava usmerjena v izrazito visokogorsko (nemško) govorno področje, tudi sami udeleženci razprave – Jani Virk, Neva Šlibar in Uroš Zupan – so knjige omenjenih avtorjev razvrščali predvsem po svojih osebnih preferencah. Profesorica Neva Šlibar je na primer omenila, da so avtobiografske kratke zgodbe, naslovljene kot Moje nagrade, Bernhardova najbolj dostopna besedila: »Tu vidimoPreberi