Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

Zakaj so naše ideje tako tako nezmožne prispevati k izgradnji boljšega sveta, še več, sooblikujejo njegovo grozo in izpraznjenost? Prav zato, ker se nismo zmožni soočiti z dejstvom, da civilizacija, v kateri smo živeli dobrih dvesto let, ne obstaja več. Vsi naši boji so vpeti v razsvetljenske miselne sheme, bodisi kot obramba razsvetljenskih vrednot bodisi kot njihova zavrnitev.

Zakaj je treba naflodrati razmnoževalno tematiko prav nad vsako ulico, potem pa se izkaže, da nas je nekaj iz slavnostnih voščil očitno izvzetih?

Če bi se moral takole na hitro opredeliti do tega, kaj pomenijo nagrade v slovenskem literarnem polju, bi rekel, da gre v prvi vrsti za neke korektive. Po eni strani finančne, čeprav se v zadnjih letih vsake toliko prikrade kakšna nagrada, ki s sabo ne prinese denarnega dela, in po drugi strani simbolne, lahko bi rekli družbene. Pravzaprav bi lahko njihovo korektivnost širil še in še. Dodal bi, da so JAK-ove štipendije v osnovi korektiv, da se DSP v svojem delovanju usmerja h korektivom, da je, nePreberi

Ni dolgo tega, kar sta bili na spletnem portalu AirBeletrina v razmaku nekaj mesecev objavljeni kolumni Mance G. Renko z naslovom »Ne dam svoje domovine« in Ane Svetel z naslovom »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?« Gre za teksta, ki znotraj partikularnih ideoloških okvirov generacije in domoljubja zarisujeta pomembne politične konture, ki zadevajo neko simptomatično in preveč aktualistično razumevanjePreberi

3. c je bil do pred kratkim povsem običajen razred. Ampak potem, nekega dne, so ga trojčki Lajoš, Maroš in Pišta obrnili na glavo – skoraj dobesedno. No, učilnico so s tleski prstov kot bi mignil spremenili v kopališče, pa v drsališče, pa v živalski vrt, pa v prostor za taborjenje s pravim tabornim ognjem na sredi in še kaj bi se našlo. Učilnica, ki postane kopališče, seveda pri priči namesto hrama učenosti postane zabaviščePreberi

Če se zazremo skozi prizmo, ki zaobsega tendence sodobnega slovenskega romanesknega literarnega ustvarjanja, ugotovimo, da se roman Kino glede na svoje osrednje pripovedno polje postavlja ob bok romanom, h katerim med drugimi spadajo Balerina, balerina (1997) in Tito, amor mijo (2005) Marka Sosiča ali Jadrnica (2011) Ferija Lainščka. Omenjenim literarnim delom je namreč skupno, da na položaje osrednjih literarnih likov postavljajo posameznike z roba družbe, raznovrstne »marginalce«, ki jih zavedanje lastne družbene zaznamovanosti pogosto vodiPreberi