Nezakonita melanholija je tretja zbirka za objavo v slovenščini napisanih tekstov Carlosa Pascuala, »počasnega turista« iz Mehike, ki je, kot pravi sam, Ljubljano najprej želel uporabiti kot izhodišče za raziskovanje Vzhodne Evrope in Balkana, potem pa se je tu ustalil, začel pisati za slovenske časopise in ustanovil svoje neodvisno gledališče. Njegove tekste smo v prevodih Mojce Medvedšek tako lahko najprej brali v Delu, Dnevniku, Literaturi, Sodobnosti in drugih revijah, nato pa so bili izdani še v samostojnih zbirkah: pred Nezakonito melanholijo sta izšli še zbirki O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015) in Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017).

Muanis Sinanović je v okviru Prepišne Literature, ki si je za svojo izhodiščno topiko izbrala esejistiko, »razgrnil« svoj odnos do pisanja eseja: ta prozna oblika mu je še posebej blizu, ker ne zahteva rigoroznega izrekanja neke temeljne resnice, temveč omogoča različna, fragmentarna pristopanja, približevanja k njej.

Tok človeške zavesti in percepcije je prej kot celostna, nemotena pripoved dojet kot zapleten proces »mentalnega aparata«. Podobno je s spominom na že doživeto: nikoli ne vidimo cele slike, linearne premice doživljanja, temveč spomin obstaja v obliki iztrganih podob, okruškov, anahronističnih (vračajočih se) fenomenov. Vsaj tako (je) razmišlja(l) nemški pisatelj Arno Schmidt (1914–1979) oziroma njegova proza, ki skuša življenjskim doživljajem in mislim najti lastno, adekvatno literarno formo.

»jaz sem / tekst sploh / ko govorim // s tabo / na poti / v govor/ico // not čist not / sem / jaz«, piše Ana Pepelnik v svoji najnovejši pesniški zbirki z naslovom Treš. In ravno »primat« govorice, njeno ozaveščanje, njena pozicioniranost v ospredje, razstavljanje, sestavljanje in preigravanje jezika v raznih pomenskih, poetskih kontekstih, je (najbolj) razpoznavna karakteristika te zbirke.

Dejan Koban je pesniški aktivist v najširšem pomenu besede, avtor, ki torej ne piše le lastne (vse bolj angažirane) poezije, temveč (so)ustvarja tudi javni prostor poezije, v povezovanju gradi svojske inkubatorje za mlade pesnike_ce, pa naj bo to na Mladih rimah, v okviru skupine IGNOR ali kot selektor zbirke Sončnica, vsa nora od svetlobe pri Književnem društvu Hiša poezije. Na literarni sceni je nespregledljiv, a ne zaradi izpostavljanja, siljenja v ospredje, temveč zaradi širine njegovega delovanja, v katerem se očitno zrcali zanesen in poeziji scela predan duh.

Mojstrstvo proze ameriške pisateljice Shirley Jackson (1916–1965) je v tem, da v ničemer ne pretirava. Čeprav avtorica pogosto operira znotraj žanra (ameriške) gotske fikcije, ki lahko pogosto obvisi na močnih senzacijah in izčrpavanju groze, ji v premišljeno izdelan tekst vselej uspe injicirati ravno pravšnje sunke poživljajočega srha, ki se preplete s pretanjeno psihološko študijo. Roman V hiši med hribi straši, ki je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk izšel lansko leto, je v resnici tisto delo,Preberi

Posrečeno naključje ali pa tudi ne, da avtor, ki ga mnogi že uvrščajo med klasike, v svoji prozi opisuje na videz urejeni kaos sodobnega sveta, ki ga do temeljev zamaje že sama misel na novo realnost. Ta sicer nikjer ni jasno opredeljena, a zagotovo vključuje dvom v vsakršno zveličavno resnico.

Pri Coetzeejevem Peterburškem mojstru bi se v bistvu dalo razpravljati o marsičem. O mizernosti revnih, ki živijo v življenju sovražnih okoljih, nasilju nad ženskami, o zlorabi oblasti in cenzuri, kar se do neke mere zrcali v dialektiki med Nečajevim in Dostojevskem, o tragiki žalovanja in soočanju z izgubo, itd.

Težko otresti vtisa, da je Doktor Glas pravzaprav prav takšen kot leto njegovega izida: polnokrven in heterogen. Na pičlih 150 straneh uspe pripovedovalec prevprašati religijo, ljubezen (in zakon), smrt, samomor, splav … In to ne da bi ob tem zazvenel kakorkoli prenapihnjen.

Vsekakor je Machado de Assis avtor, o katerem moramo še več govoriti, ga brati, kateremu se moramo vselej znova približati na različne načine, saj se nam fiksni pomen vselej izmika, hoče sodelovati v igri uničevanja in sestavljanja, grajenja in minevanja.

Že ob prvem stiku z Oceani, knjigo izbranih pesmi in proze sodobnega poljskega pesnika Andrzeja Sosnowskega, ugotovimo, da gre za trd oreh.

Sodeč po izpiskih iz COBISS-a je Zvonko Karanović je pri nas izredno slabo poznan srbski pesnik in pisatelj. Obravnavana zbirka je sploh prva knjiga v slovenščini, ki je posvečena le njemu, še več, tudi objav v najrazličnejših literarnih revijah je moč najti le za vzorec.

Pesmi v obravnavani knjigi zato lahko označimo za »poznega Tata«, pri katerem ni več sledu o predsodku proti »striktni naraciji«, ki jo je imel v mlajših letih.

August Engelhardt, protagonist romana Imperij švicarskega pisatelja Christiana Krachta je svoj smisel življenja našel na plaži še preden so o tem Zmelkoow sestavili komad. Ni ga našel samo na plaži, temveč tudi na dnu kokosovega oreha.

Sylvia Plath je eno izmed najpomembnejših imen ameriške literature 20. stoletja, poznana predvsem po svojem delno avtobiografskem romanu Stekleni zvon ter poeziji, ki se je v začetkih razvijala skozi vprašanje statusa ženske v patriarhalni družbi ter hrepenenju po ustvarjalni svobodi in nato svoj izraz pod mentorstvom pesnika Roberta Lowella izoblikovala v območju izpovedne poezije. Za časa avtoričinega življenja je njena poezija večji del izhajala v različnih literarnih revijah, antologijah ter bila objavljena znotraj zbirke Kolos in druge pesmi, svoj vrhunec pa doživela šele v zadnji ustvarjalni fazi, kjer izkazujePreberi

Z esejem Državljanska nepokorščina, prvič izdanim leta 1849, se je Thoreau namenil izpolniti svoj delež pri izobraževanju državljanov. Povod je preprost: tedanja vlada je bila slaba in neuporabna, skratka, morala bi delovati bolje. S pozicije posameznika Thoreau nato razmišlja o svoji vlogi znotraj takšnega delovanja, predvsem pa ga zanima, kako bi lahko svojo vpletenost zmanjšal. Za dosego tega cilja v revolucijski maniri zagovarja dejanja pred volitvami, v praksi pa zavračanje avtoritete udejanja z načelnim neplačevanjem davkov. Izkušnja noči v zaporu, kjer se zaradiPreberi

Pesniška zbirka Pod vtisom, ki je leta 2015 izšla pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa, je že četrta knjiga poezije Ane Pepelnik. Zbirka se začenja z malo veliko zahvalami, v katerih pesnica poimensko nagovori vse, ki so namerno ali nezavedno sooblikovali njen mozaik življenja. S tem dokončno potrdi, da je v vsem, kar kdorkoli napiše, nekaj avtobiografskega, in to nadgradi s tezo, da je v vsem, kar kdorkoli prebere, nekaj avtobiografskega. Lirski subjekt se torej sprehaja skozi razdrobljene ploščice, ki tlakujejo njen vsakdan. Tisto presežno v zbirki pa je, da v posameznih trenutkih kljub vsemu pušča širino, ki bralcu omogoča, da čez pesmi razplasti svoje tlakovce, svojo mozaično samokonstrukcijo, svoje zahvale.Preberi

Kot Ana Pepelnik zapiše in našteje v uvodni zahvali, so za to knjigo in pesmi v njej krivi pesnice in pesniki, ki so, ne da bi vedeli, spremenili njene poglede na svet, pa četudi – tako kot so spremenjeni njihovi verzi – le za mišjo dlako. Postavljeni v izpovedno obliko, z zamenjano ali izpuščeno besedo, pogosto sklopljeni iz oddaljenih mest ene same ali različnih pesmi avtorja, na katerega se nanašajo. Na prvi pogled to razrešimo iz naslova.Preberi

Dejan Koban je svojo prvo pesniško zbirko Metulji pod tlakom v samozaložbi Blablabla & Bla izdal leta 2008, znan pa je tudi kot eden izmed dolgoletnih organizatorjev Mladih rim, v sklopu katerih se lahko takorekoč vsak, ki piše poezijo, predstavi na branjih in svoje delo na alternativni način povleče na plano. Decembra 2013 je luč dneva ugledala njegova druga zbirka Razporeditve (založnik je tokrat LUD Šerpa), ki se je pisoči kritik lotevaPreberi

Letošnje Mimoglasje je sledilo lanskemu, ki je bilo prvo in se je dogajalo in zgodilo v kavarni Pilon. Drugo Mimoglasje se je preselilo v Daktari, ki je morda križanec med Pilonom in Gromko – ne preveč dnevnokavarniško svetel, ne preveč klubsko temen, dovolj prostoren in zelo intimen. Koledarsko se je torkovsko mimoglasniško dogajanje umestilo tako, kot bi nam želelo vsaj malček olajšati dolgo ostajanje zime – s pričetkom 5. februarja in zaključkom 5.Preberi