Celoviti prevod zbirke Baba sem (1972), ki je izšel v novi knjižni zbirki Mozaiki (LUD Literatura), namenjeni prevodnemu pesništvu, je torej prva knjižna izdaja poezije Świrszczyńske pri nas.

Avtoričino poslanstvo je bralcu omogočiti pokukati v sobane alžirskih žensk, a ta ukradeni pogled ni isti kot Delacroixov pred dvestotimi leti. Zavesa se je še drugič odstrla, a medtem ko ženske na njegovi sliki skrivnostno molčijo, te v zgodbah govorijo in pripovedujejo.

Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

Če se vam je zdelo, da ste morda razumeli magični realizem, da ste njegove igre prebrali in lahko brezskrbno uživate v njih, če mislite, skratka, da ste ga udomačili, je zelo verjetno, da vas bo kratkoprozna zbirka Silvine Ocampo, Gostje, vrgla iz tira.

V Kratkih rezih se avtorjeva pisava nahaja na meji med lirsko izmuzljivostjo in epsko premočrtnostjo; živopisno izrisovanje pokrajine in predmetnosti pomenljivo prekinjajo in s tem soosmišljajo spominski prebliski, spontana meditiranja ali sanjsko-groteskna ponavljanja.

Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

Če se roman o Uni tu in tam bere skozi zmehčane metaforične primesi, zaradi katerih se zazdi, kot da je pripoved malo nad tlemi, je Pod pritiskom grobo na tleh ali še nižje.

Z Loterijo in drugimi zgodbami smo dobili prvi prevod Shirley Jackson v slovenski jezik, kar je zagotovo dobra pridobitev. Ne le za ljubitelje grozljivega in nadnaravnega, temveč za vse, ki želijo skozi eksplozije in razkroje človeške psihe uzreti temeljno nestabilnost in tesnobnost sodobnega sveta.

Romantika. Zadeva Nemcev je tretje prevedeno delo Rüdigerja Safranskega, nemškega filozofa, ki si je sloves uglednega zgodovinarja zaslužil s poglobljenimi »biografijami mišljenja« nemških velikanov, Schopenhauerja, Schillerja, E. T. A Hoffmanna, Nietzscheja in Heideggerja.

Mamuti so pomemben roman; pomemben zaradi sproščene nastanitve v medprostoru zajemljivega in nezajemljivega od koder v "prostor zaznave" potiskajo marginalne realije časoprostora kar počno na poudarjeno literarno igriv način, s fragmentiranjem pripovedi, prepletanjem mnoštva pripovednih tokov, vnašanjem elementov fantazijske pripovedi ter "sproščenim pripovedništvom," ki ni zavezano pripovedovanju "osebnih zgodb".

Kaj je torej mogoče napraviti, če med branjem omenjene knjige spoznamo, da se naš sopotnik precej bolj kot nad obcestnimi kamni razveseljuje nad »svojo malenkostjo«? Najmanj troje.

A tekom strani so se mi najprej zlagoma potem pa vedno hitreje in predvsem očitneje začele odstirati tudi težje dostopne plasti posameznih zgodb, ki so se, ne najdem boljšega izraza, začele zrcaliti in izvijati iz na prvi pogled naključnega popisovanja bolj ali manj vsakdanjih dogodkov.

V knjigi izbranih novel z naslovom Sever Zamjatin v neorealistični maniri upodablja svoje videnje in razumevanje človekove svobode, človeške narave, ki ni tako hitro predrugačljiva, kot si to zamišlja vsakokratna oblast

Glede na prebrano bi bil lahko Pregl brez težav ghostwriter za stand up komike, saj se njegovi zapisi kar iskrijo od energije, humorja, živahnosti, posebnosti in nepričakovanosti.

In če vas bo v teh poletnih dneh kdo vprašal, katero knjigo bi vzeli na samotni otok, boste imeli odgovor kot na dlani: Strip kolumne!

Nočne živali so tiste, ki z velikimi svetlečimi očmi pridejo na plano, ko vsi ostali spijo, da lahko lovijo po robovih noči in ostanejo neopažene, pokrite z mehko temo. In ravno takšne so pesmi v prvencu Nočne živali Mitje Draba. V zbirki se sprehodimo med vsemi odnosi, ki nas gradijo in razdirajo, vse od ljubezenskih, prijateljskih, družinskih ali pa čisto naključnih, mimobežnih, enkratnih. Vsi so obravnavani enako resno, preudarno, skoraj analitično, noben trenutek, pa naj bo še tako običajen, ni prepuščen pozabi.Preberi

Primož Čučnik se je za svojo Trilogijo, ki namiguje na več sestavnih delov, ozrl v preteklost, pred svoj nagrajeni Mikado. Servira nam knjigo, ki vključuje njegove že izdane tri zbirke, in sicer Nova okna (2005), Delo in dom (2007) in Kot dar (2010). Tako si ne moremo kaj, da se ne bi spomnili na še en poskus obujanja že izdanega, ki je prav tako izšel pri LUD Literatura – na Počasno plovbo Uroša Zupana iz leta 2014. Oba avtorja sta se več kot očitno odločila, da je nastopil čas za prevetritev verzov, ki so se medtem prav udobno namestili med stranmi. Tu pa se podobnosti med njunima pristopoma tudi končajo.Preberi

V pesniškem prvencu Ane Svetel se zdi vse »lepo in prav«. Vsaj v tehničnem smislu. Verz stoji, subjektka (pogosto množinsko pokolektivljena kot glas ljudstva) pa živi – občuduje lepoto in spoštuje načelo pravilnosti. V uvodni pesmi, v kateri naslov sugerira spodnji, žabji pogled na svet, ki se majhnemu človeku kaže kot velika možnost, zakoliči večino tem, ki jih obravnavajo kasnejše pesmi. Z zaključnim stejtmentom, »[d]a smo že od začetka samo možnost«, pa ubere ne nazadnje tudi ton zbirke, ki je vse prej kot optimistično lahkoten. Preberi

Ameriški fizik in pisatelj Alan Lightman se v svoji knjigi Einsteinove sanje ukvarja s časom, pri čemer vsakemu konceptu nameni eno kratko zgodbo. Nekatere so popolnoma fantastične, spet druge bližje resnici, vse pa uokvirja zgodba mladega Einsteina, ki se ubada z relativnostno teorijo. Podobno bi lahko pričakovali tudi pri novi knjigi Leonore Flis, saj nas premami z upogibanjem časa, torej z nečim, za kar se lahko ponovno zahvalimo legendarnemu razkuštranemu Albertu. Toda v Upogibu časa še zdaleč ne gre za odkrivanje raznih odštekanih časovnih teorij, čeprav gre – metaforično – prav za to. Preberi

Pesniški prvenec Ane Svetel z naslovom Lepo in prav je poln nasprotij; je mehak in robat, topel in hladen, melodičen in raztrgan, navdušen in otožen. Je vse hkrati, je lepo in je prav, a tudi ni – kakor da si upa pesnica šele skozi napisano pesem priznati, da ni vedno vse tako, kot bi si želeli. Da mora za vsak prav obstajati tudi narobe, za vsak lepo tudi grdo. In ravno vsi ti (nezavedni) kontrasti dajejo zbirki pridih iskrivosti, odkritosti.Preberi