V dokaz, da ima poezija s svojo varljivostjo še vedno svojo moč, za začetek tale anekdota. Ko smo 17. oktobra v Le Petit Cafeju čakali, da nas avtobus odpelje na podelitev Jenkove nagrade v Medano, je Irena Novak Popov, članica žirije, prosila eno izmed nominiranih pesnic, Katjo Gorečan, za ogenj, da bi si prižgala cigareto. Glede na to, da subjektinja njene zbirke Trpljenje mlade Hane poleg tega, da si kar naprej grize nohte, veliko kadi,Preberi

V sklopu pesniško-glasbenih večerov v Gromki, ki jih kot del Literature v živo organizira LUD Literatura, smo lahko v dobrem tednu (dveh petkih) prisluhnili naboru pesnikov, pesnic in dveh glasbenikov različnih generacij. Koncept dogodkov je znan – avtorskemu branju je sledila glasbena improvizacija teksta, ki naj bi povezala obe ravni umetniškosti; posebnost pri tem naj bi bila ta, da so glasbeniki že predhodno seznanjeni s poezijo, ki jo potem na določenemPreberi

Ko sem dobil vabilo na zgornji dogodek, si nisem predstavljal, kakšne raszežnosti bo dobil. Niti najmanj. Pač povabilo starih prijateljev, treba jih je iti pogledat. To bo še eno malo drugačno branje, pripravili smo jih na desetine, nič posebnega, saj tudi ne pričakujem ničesar posebnega. Na Kongresnem trgu se ljudstvo prav ta četrtek zbira v podporo Radiu študent. Ne vem, kako bi se glasbeno izobrazil brez tega medija, pomislim. V modnih lokalih potekajo množičnePreberi

»Mnogi pesniki iz Marpurga danes potujejo na pesniške turnirje in si je že marsikdo med njimi prislužil zlato rožo, to je prvo nagrado v imenitnih tujih mestih,« je vodilo in vzgib preminule mariborske pisateljice Zlate Vokač Medic za vsakoletno pesniško tekmovanje, ki ga je pred trinajstimi leti idejno zasnovala Zora A. Jurič, že od leta 2006 pa poteka pod okriljem mariborske Založbe Pivec, ki prav letos praznuje deseto obletnico obstoja. Ob tej priložnosti je direktorica založbe, Milena Pivec, za dolgoletno podporo Pesniškemu turnirju prejela broško zlate vrtnicePreberi

Eden izmed (vedno bolj) vidnih kulturno-umetniških akterjev na severovzhodnem delu Slovenije je Mladinski kulturni center Maribor z literarnim programom MKC Črka. Ko sem pred nedavnim obiskala enega od njihovih literarnih večerov, ki zaključujejo serijo spletnih predstavitev in literarnih objav izbranih avtorjev in avtoric, sem ob seznamu nastopajočih pomislila najprej na regijsko dimenzijo dogodka. Če se ne sprenevedam, potem priznam, da je bil moj prvi preblisk tiste izključevalne narave, s katerim človek dandanes z zahodnoevropske perspektivePreberi

Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev s precej pomenljivim naslovom Ker je naša pisateljska država republika in predvidljivimi slavnostnimi govorci (pa tudi nastopajočimi) po glavi motal prizor iz romanesknega prvenca Miriam Drev V pozlačenem mestu. “On, ki še naprej računa z mojo zaupljivostjo, ne dojame, da so se prožne meje moje uvidevnosti to noč razrahljale, daPreberi

In ampak torej zakaj zgodbe ravno ljubljanske? – Ko pa uredniki priznavajo, da se zgledujejo po (J.) Nerudovih Praških zgodbah, ki da poskušajo s Prago narediti, kar je naredil Dickens z Londonom: ko je torej popolnoma jasno, da se Ljubljana ljubljanskih ali London londonskih zgodb ne more vzpostaviti iz z vseh vetrov pobranih delc, temveč je to stvar opusa: Dickensov London, Nerudova Praga, Joyceov Dublin, kar je še takega … Podoba mesta vznikne iz posameznikovihPreberi

Društvo slovenskih pisateljev razmišlja. Toda, ali se tudi zamisli? Ob letošnji starosti 140 let se ob vsej finančni stiski, političnem prevpraševanju in različnih javnih zagovorih ni dovolj naigralo (kot bi rekel Kocbek) nad svojimi leti, ki se nad glavami v njem zbranih mladih in sivih pišočih dvigajo kot nekakšen čuden obstret, za katerega si lahko – podobno kot za duhovne guruje, ki imajo sposobnost videti barve avre – predstavljamo, da ima zmožnost videti vso energijo,Preberi

Na branje desete edicije mednarodnega literarnega srečanja Zlati čoln 2012, prevajalske delavnice pesnikov, ki mostove za slovensko literaturo gradi ob robu in v brk “visokobudžetnim” festivalom, sem prišla na deževen petkov večer, ko vlaga leze v čevlje in dežnik ni vedno zadostna zaščita. Prišla sem iz radovednosti, kako gre enemu izmed nizkobudžetnih festivalov, ki se jim v času krize piše še mnogo slabše kot osrednjim “stebrom” nacionalne knjižne promocije – in v hipu se je zazdelo, da sem vstopila naravnost v babilonski stolp.Preberi

V torek, 4. 9., se je s predvečeri po Sloveniji in v Trstu začel festival Vilenica. Zame se je festival začel na Primorskem, v Sežani, kjer sta nastopila Dorota Masłovska iz Poljske in Marko Sosič, za vmesne predahe med branjem in pogovarjanjem pa je poskrbel Aleš Hadalin z interpretacijami ljudskih pesmi. Večer, zastavljen precej tradicionalno (predstavitev, vprašanja, branje v kulturnem domu), je povezovala Magdalena Svetina Terčon, ki je imela za oba pisatelja pripravljenih nekaj vprašanj,Preberi

Zasanjani oblački, ki s plakatov in zloženk vabijo na srečanja s sodobnimi pesniki z vsega sveta in z njihovo poezijo, so se letos poleti tretjič ustavili nad Ptujem. Nekaj melanholije za Medano in čarobnostjo Goriških Brd je ostalo, a po drugi strani se Ptuj zaradi boljše infrastrukture, večjega števila kapacitet in, nenazadnje, bistveno večjega števila obiskovalcev na branjih in drugih dogodkih lahko ne le primerja z nekdanjo prestolnico Dnevov poezije in vina, temveč jo vPreberi

Ko so organizatorji festivala Dnevi poezije in vina briške griče – kjer se je vino s pesniki razumelo nemara bolje kot njihovi preponosni vinarji – zamenjali za poezije potrebni Ptuj, si ni bilo lahko predstavljati, kako bo na Vrazov trg preneseno tudi vzdušje. V tretjem letu in z novim vodstvom je bil uspeh ponovno potrjen, presežki pa, kot zmeraj, v razlikah. Ne nazadnje Dnevi poezije in vina odgovarjajo predvsem na vprašanje sodobne svetovne poezije, poPreberi

Potem ko so se gostujoči kritiki in povabljeni pesniki že dodobra ogreli (k čemur je prispevalo tudi do skrajnosti ogreto ozračje), sem sama prispela v Rogaško ravno pravi čas, da sem še ujela avtobus, ki je na Pilštanj (eno redkih vasic, ki jo domačini še vedno imenujejo trg) popeljal vse prej omenjene, v družbi treh norveških pesnikov in nekaj skrajnih navdušencev, ki so se vroč vikend namesto morju odločili posvetiti poeziji.Preberi

27. junija zvečer smo se s kritiki in ljubitelji poezije srečali na študentski kritiški razpravi v Menzi pri koritu, ki je potekala v okviru Festivala Pranger in jo je bistro vodil študent primerjalne književnosti in filozofije Blaž Jelenc. Sproščeni ob frucu, cigareti in turški kavi smo prisluhnili štirim kritikam študentk primerjalne književnosti, ki jih je za tovrsten dogodek med drugimi predlagal profesor Matevž Kos, ki vodi seminar iz literarne kritike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.Preberi

Prejšnji četrtek, medtem ko so v Menzi potekala letos še posebej izčrpna festivalska branja Mladih rim in je bila za nadaljevanje napovedana še Čučnikova premierna izvedba projekta Mikado, je v Kudu potekal najnovejši pesniško-glasbeni nastop Tomislava Vrečarja. Vrečar, ki že nekaj časa sodeluje v kolektivu Soma Arsen – in ga ne nazadnje tudi pooseblja – je za večer, naslovljen Mesto v pesmi, pesem nad mestom, k sodelovanju povabil še pesnika Toneta Škrjanca in Arnoža Poliča, kitarista Janeza Kardelja in likovno ustvarjalko Jeleno Sokić, ki je prispevala nekoliko rudimentarne, a primerno basquiatovske vizualizacije.Preberi

V četrtek se je na festivalu večidel neuveljavljene poezije Mlade rime v Menzi pri Koritu, ki kot vsako leto premore tudi bogat glasbeni del, zgodil performans z imenom Mikado. Za njim stoji pesnik Primož Čučnik, ki je letos izdal istoimensko pesniško zbirko in ki se že od nekdaj tako ali drugače udejstvuje tudi v glasbenih okoljih. Bodisi kot pisec in prevajalec, bodisi kot občasni performer – predvsem v zasedbi CPG Impro, kjer mu družbo delataPreberi

V ponedeljek, 18. junija 2012, se je že petič pričel petnajstdnevni festival Mlade rime, finale celoletnega druženja v Menzi pri koritu, ki naj bi mlade pesnike rekrutiralo v literarno nastopanje. Prvo srečanje v okviru festivala se je zgodilo pravzaprav že ob štirih popoldne kot “kava” z Lidijo Dimkovsko v Klubu Daktari (prav tako napovedani Tomaž Šalamun se ni prikazal). Popoldanske pesniške kavice v senci grajskega griča naj bi služile predvsem temu, da občinstvo seznanijo s prostorom, kjer se bodo začeli jeseni redno odvijati pogovori in branja.Preberi

V noči s petka na soboto, okoli treh zjutraj, je Nina Medved vzela v roke knjigo pesmi in jih začela brati. Brala je zelo doživeto. Ob pesmi, v kateri avtor pravi, da njegova poezija ni preveč dobra in da ona, torej tista, ki v pesmi nastopa, nima preveč lepih nog, je celo začela razkazovati svoje lepe noge. Nek fant jo je vprašal, koga bere, in rekla je, da velikega Bukowskega, nakar je on pripomnil, daPreberi

V četrtek je v klubu Daktari gostoval avtorski projekt igralke Mince Lorenci, v katerem je ta »ugledališčila« poezijo naslednjih domačih pesnic: I. Simonović, S. Vegri, M. Škorjanec, Majarčičeve, N. Maurer, B. Korun, L. Poljanec, M. Kačič, F. Trojanšek, M. Vidmar, S. Hrastelj, A. Novak in M. Krese. Režiserka v 45 minut trajajoči predstavi zaobjame večino »žgočih« ženskih tem: hrepeneče iskanje (pravega) moškega, poroka in rojstvo otroka kot mejna in težko pričakovana momenta v življenju slehernice,Preberi

Ker se poezija v glavnem dogaja v bolj skritih kotičkih, še najraje na samem, je športno soočenje avtorja s samim sabo lahko presenetljivo doživetje. Kjer prevladuje mnenje, da je poezija tako ali tako nedotakljiva, zavezana višavam, ki jih v resnici nihče niti ne poskuša dosegati, bo tudi zahteva po dobri poeziji nezdružljiva z željo po njeni tehnični dovršenosti. Toda poezija je ravno toliko stvar mišic, kot je šport stvar srca: dobri rezultati so stvar vajePreberi