Francoska pisateljica Marguerite Duras (1914-1966), eno ključnih literarnih imen dvajsetega stoletja, je že v času življenja zaslovela s svojim romanopisjem, denimo književnimi deli kot so Ljubimec, Moderato cantabile, Bolečina, Boj z morjem, ob tem pa kultni status v zgodovini podkrepila tudi z režijskim in scenarijskim delom.

Švicarsko-nemški pisatelj ter esejist Jonas Lüscher je eno večjih odkritij nemško govorečega knjižnega trga zadnjih let, saj je s prvencem Pomlad barbarov, ki je v izvirniku izšel leta 2013, pobral veliko zanimanje tako švicarske, kot nemške bralske in strokovne literarne javnosti ter prejel mnoga književna priznanja.

Z Orlandom Uršičem se srečava v baru nekega nakupovalnega centra. V Ljubljani. Čeprav je njegov domicil Maribor, kjer kot urednik in direktor vodi založbo Litera.

Prvenec mlade švicarske pisateljice Noëmi Lerch je kratek roman z za sodobnega bralca nekoliko nepričakovano tematiko: zgodba namreč opisuje kmečko življenje v neki gorski vasici v švicarskih Alpah.

Adijo, kavboj, romaneskni prvenec hrvaške pesnice in pisateljice Olje Savičević Ivančević, premakne Divji zahod proti Vzhodu, v nekakšno dalmatinsko »usrano predmestje«, kot ga označi (fiktivni) legendarni kavboj iz ameriških vesternov.

Ne glede na to je roman Vse moje Amerike doslej najboljše delo Štefana Kardoša. Nedvomno je v knjigi veliko avtobiografskih referenc, zgodovinski izseki so napisani prepričljivo, zatorej bo knjiga nedvomno zanimiva že z vidika slovenskega priseljevanja na začetku dvajsetega stoletja.

O romanu, ki razgalja družbene mehanizme in opozarja, da se za avtoritativnimi vzvodi nahaja en velik Nič, okrog njega pa spektakel, ki je sam sebi namen.

Prvenec Tonje Jelen, pesnice mlajše generacije, sem, skladno z naslovom, brala kot poglavja iz nekakšnega osebnega dnevnika pobalinke. Ki pa je pobalinka samo na začetku, v malo bolj otroško obarvanem istoimenskem ciklu Pobalinka, potem pa zraste v veliko dekle. Ampak samo na videz, ker lahko njen igriv, mestoma otroški jezik, prepoznamo tudi v nadaljevanju zbirke, kjer pesnica govori malo o sebi, malo o ljubezni, malo o pesništvu, malo pa tudi opazuje, predvsem naravo, ki ji je posvečen zlasti cikel z naslovom Čudežna dežela. Tretji in četrti delPreberi

Kolarjev romaneskni prvenec ni linearna pripoved, ki bi se odvijala proti kakšnemu finalu; težko mu je na prvi pogled tudi pripisati kakšno preveč jasno idejo ali vprašanje. Glavnino dela sestavljajo taka ali drugačna »poročila s terena«, natančneje izkušnje s štirih delovnih mest, zato ni preveč nenavadno, če skušamo prevladujočo usmeritev dela najprej najti predvsem v kritiki teh – nestabilnih ali vsaj preprosto nezavidljivih – delovnih okolij, v kritiki sistema, ki jih dopušča, in v kritiki razosebljenosti in osamelosti, ki jih povzročajo. A čeprav se taka vprašanja do neke mere tudi res odpirajo, vseeno ne predstavljajo tistih velikih vrat, skozi katera bi lahko vstopili prav v sredo Kolarjevega teksta.Preberi

Kot je Robert Simonišek poudaril v enem izmed intervjujev, njegovo ustvarjanje »ne teži k pretirani konsistentnosti opusa«, saj razpon njegovih besedil sega od poezije do strokovnih besedil. Toda zbirka esejev Trk prostorov, ki Simoniškovi beri dodaja tisto, kar je končno še manjkalo – eseje –, vzpostavi toliko kot notranjo konsistenco v smislu avtorjeve poetike. Simonišek se namreč v zbirki esejev retrogradno zazira v izpostavljene probleme, obdobja in pojme, ki so mu blizu, in o katerih je menda premišljeval zadnjih petnajst let. Pri tem je vrednoPreberi

Ko sem bil še šoloobvezen otrok, sem večkrat slišal starše, kako so svojim zakladom pokadili pod nos: »Če se nauš učil, boš šou pa za tekoč trak!« To ni bila dejanska grožnja z duhamornim in ponavljajočim se delom v proizvodnji, prej neke vrste ustaljena fraza, ki je niti govorci niti naslovniki niso vzeli preveč zares. Bila je bolj kot ne prazna, gesta z malo pomena. Če že, potem bolj v smislu: »Sprau se iz gmajne in nared nalogo!« Preberi

Zeleni fotelj je, na kratko rečeno, zbirka trinajstih zgodb o trinajstih nesrečnih usodah. Fotelj se ob tem izkaže za precej priročno naslovno rešitev, saj nas avtorica ob svojih zgodbah postavlja, lahko bi rekli, ob fotelj, na katerem sedijo naši trpeči pacienti, ki jim življenjska usoda očitno ni prizanesla. Tak prvi vtis nekakšnega psihološkega trilerja pa v nadaljevanju še poglobijo s freudovskim patosom prežete zgodbe, v katerih situacije ali predmeti nemalokrat aludirajo na spolnost.Preberi

Intimistične pesniške zbirke so lahko pogosto dvorezen meč. Problem ni v tem, da so intimistične, temveč v tem, kako je ta intimizem predstavljen, saj se lahko marsikateri avtor ujame v zanko pretirane samorefleksije, patetike, zagledanosti oz. zaprtosti vase in kičastemu jezikovnemu okrasju. Skratka, ostane na površini in s svojo poezijo ne tvega ničesar. Ostane v varnem udobju lastnega sveta. Zbirka Lom glasu Simone Kopinšek, ki je leta 2015 izšla pri Literi, predstavlja ravno nasproten primer.Preberi

Kriza srednjih let je hudič. O tem pričajo dela nekaterih slovenskih pisateljev (da, predvsem pisateljev), zaradi katerih se zdi, da so vanjo zataknjeni kar tekom celotne kariere. Ali pa je res samo tako dolga. Kriza namreč.

Če me spomin ne vara, je Karlo Koher prvi (osrednji) Čatrov lik, ki je deležen te zoprnije. Ampak ne potrebujemo dolgo, da ga pogruntamo, saj že na prvi strani vstopimo v tipično samčevo stanovanje (pa čeprav je v njem manj kot en dan).Preberi

Roman Na drugem mestu Davida Lodgea se je v slovenskem prevodu znašel na tretjem mestu, kar je – glede na to, da gre za začetni del trilogije – pravzaprav nekoliko nenavadno. Tako je kajpak naneslo, da sem drugi del trilogije, roman Majhen svet, prebrala že dolgo pred Na drugem mestu; nekoliko bralskega užitka mi je bilo s tem vsekakor odvzetega; z liki prve knjige kampus-trilogije sem tako že bila seznanjena: precej njihovih osebnih navad, hib, posebnosti in skrivnosti (predvsem kdo je (kolikokrat) seksal s čigavo ženo) mi je bilo že znanih.Preberi

Jan Krmelj, komaj devetnajstletni ustvarjalec, je pri mariborski Literi konec lanskega leta izdal prvenec z naslovom Relikvije dihanja. Krmelj se v pesmih ne razkriva kot pripovedovalec, ampak kot nekakšen častilec simbolov, saj je njegova poezija zgrajena okrog podob, ki se razraščajo ena skozi drugo in prehajajo med stranmi. Avtor se obrača predvsem na svoja notranja stanja, za katera išče vedno nove in nove besede, pri čemer je zelo inovativen (»glagoli, zbrani v molkoglasnosti«, »komajmožnost tvorjenjaPreberi

Roman Stena (Die Wand) je izšel leta 1963, ko so poetiko časa določale hladna vojna, blokovska delitev in anksiozno pričakovanje dokončnega jedrskega poka. In Stena se tako nekako tudi prične. V odročno alpsko dolino na oddih k bratrancu v lovsko kočo prispe neimenovana prvoosebna junakinja (roman je njen dnevniški zapis). Zakaj potrebuje oddih, ne izvemo, lahko pa slutimo, da potrebuje odmik od vsakdana: moža, otrok, rutinskih opravil, še najbolj pa (kot se izkaže kasneje) odPreberi

Pisavo Andreja Predina lahko umestimo v književno nišo med žanrsko oziroma pop ter literarno oziroma umetniško prozo. To zanjo žal pomeni, da je zaradi nekaterih značilnosti slovenske literarne scene pogosto spregledana. Širša bralska javnost teh knjig ne vzame v roke tako pogosto, kot bi si morda zaslužile, literarni kritiki pa jim očitajo oziroma jim očitamo vse tisto, kar jim taka pozicija prinese. A je znotraj te kategorije Predin vseeno nekako pri vrhu oziroma netipičen –Preberi

Knjiga Stramorjevi koraki je zbirka kratkih zgodb Andreja Tomažina, ki se odlikuje z inovativno vsebinsko in oblikovno strukturo. Za razliko od drugih proznih prvencev mladih slovenskih avtorjev, ki še iščejo svoj literarni izraz, se zdi Tomažinovo delo po stilistični plati skorajda perfekcionistično izpiljeno – čeprav lahko bralec dobi občutek, da so posamezni vsebinski fragmenti iz zgodb nepovezani in prisiljeno sestavljeni skupaj, je ob pozornem branju zmožen zaslutiti neko višjo dramaturško platformo, ki povezuje asociativno razdrobljenePreberi

Samo Rugelj svojo razpravo o resni eroziji slovenskega knjižnega trga začenja na začetku. Torej ne v letu 2008, ki je pomenilo konec gospodarske konjukture in je začela država drastično zniževati javna sredstva, namenjena produkciji in dostopnosti slovenske knjige, temveč trideset let poprej, torej v letu 1988, ko je prišlo do pomembne formalno-pravne spremembe na področju jugoslovanske gospodarske zakonodaje, in sicer do sprejema Zakona o podjetjih. Ta je kapitalizmu odprl vrata v Jugoslavijo, zapiše Samo RugeljPreberi