Selišča, gobišča, rečišča, sečišča, sončišča, zgoščišča, središča, zidišča, gnezdišča, mejišča … Ob tem seznamu se ne zavemo le tega, kako bogat jezik je slovenščina, temveč tudi zanimive lastnosti besed, ki se končajo na -išče, da določajo neki širši prostor ali skupek. Selišča, peta pesniška zbirka Kristine Kočan, tako že z naslovom priklicujejo množico asociacij in mnogoterih pomenov, ki se bodo razpirali med stranmi, sporočajo pa tudi to, da lahko pričakujemo premišljeno igro z jezikom.

Moja najljubša opredelitev postmodernizma je verjetno tista Ecova, ki pravi: »Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči ›noro te ljubim‹, zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisal že Liala. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bi rekel: ›Kot bi rekel Liala, noro te ljubim.‹«

Mladostna sla po svobodi na hrumečih motorjih, trave polni žepi oguljenih kavbojk in v nedosežno prihodnost postavljeni postindustrijski obeti neskončnega napredka zapolnjujejo štiri poletja francoske periferije v drugem romanu Nicolasa Mathieuja.

Tretja zbirka Tine Kozin »Nebo pod vodo« je korenito drugačna od prejšnjih dveh, najočitneje od Šumenj, kakor v kratki in tehtni spremni besedi opozori urednik Aljaž Krivec.

Borut Golob je že s prvencem odločno nakazal svoje posege v domačo prozaistiko in z romaneskno fugo za motorko s srečnim koncem Smreka bukev lipa križ, podnaslovljeno »domačijska povest«, ker se pač dogaja na podeželju, čeprav ne ravno izključno med podeželani, pokazal, da se bo bolj kot naraciji posvečal refleksivnemu drobljenju ter svoje opilke in okruške zgodb obračal proti podalpski zagovednosti.

Roman Mamina zapuščina japonske pisateljice Minae Mizumura je melanholična pripoved o preprosti ženski, ki se sredi vrveža kapitalističnega vsakdana sodobne Japonske odloči za spremembo, s katero doseže neodvisnost in samostojnost.

Mnogoboj mitologij ni prva samostojna knjižna zbirka Sergeja Harlamova, leta 2011 so izšli Jedci. Ne gre zanikati, da so v Jedce že vpisane in začrtane smernice, strukture in poetike, ki nezmotljivo določajo tudi Mnogoboj mitologij, vendar pa le-ta predstavlja tudi odmik od Harlamovih začetkov, ali če hočete, stopnjevanje oziroma vzpon na drugo stilsko in vsebinsko raven.

Francoska pisateljica Marguerite Duras (1914-1966), eno ključnih literarnih imen dvajsetega stoletja, je že v času življenja zaslovela s svojim romanopisjem, denimo književnimi deli kot so Ljubimec, Moderato cantabile, Bolečina, Boj z morjem, ob tem pa kultni status v zgodovini podkrepila tudi z režijskim in scenarijskim delom.

Švicarsko-nemški pisatelj ter esejist Jonas Lüscher je eno večjih odkritij nemško govorečega knjižnega trga zadnjih let, saj je s prvencem Pomlad barbarov, ki je v izvirniku izšel leta 2013, pobral veliko zanimanje tako švicarske, kot nemške bralske in strokovne literarne javnosti ter prejel mnoga književna priznanja.

Z Orlandom Uršičem se srečava v baru nekega nakupovalnega centra. V Ljubljani. Čeprav je njegov domicil Maribor, kjer kot urednik in direktor vodi založbo Litera.

Prvenec mlade švicarske pisateljice Noëmi Lerch je kratek roman z za sodobnega bralca nekoliko nepričakovano tematiko: zgodba namreč opisuje kmečko življenje v neki gorski vasici v švicarskih Alpah.

Adijo, kavboj, romaneskni prvenec hrvaške pesnice in pisateljice Olje Savičević Ivančević, premakne Divji zahod proti Vzhodu, v nekakšno dalmatinsko »usrano predmestje«, kot ga označi (fiktivni) legendarni kavboj iz ameriških vesternov.

Ne glede na to je roman Vse moje Amerike doslej najboljše delo Štefana Kardoša. Nedvomno je v knjigi veliko avtobiografskih referenc, zgodovinski izseki so napisani prepričljivo, zatorej bo knjiga nedvomno zanimiva že z vidika slovenskega priseljevanja na začetku dvajsetega stoletja.

O romanu, ki razgalja družbene mehanizme in opozarja, da se za avtoritativnimi vzvodi nahaja en velik Nič, okrog njega pa spektakel, ki je sam sebi namen.

Prvenec Tonje Jelen, pesnice mlajše generacije, sem, skladno z naslovom, brala kot poglavja iz nekakšnega osebnega dnevnika pobalinke. Ki pa je pobalinka samo na začetku, v malo bolj otroško obarvanem istoimenskem ciklu Pobalinka, potem pa zraste v veliko dekle. Ampak samo na videz, ker lahko njen igriv, mestoma otroški jezik, prepoznamo tudi v nadaljevanju zbirke, kjer pesnica govori malo o sebi, malo o ljubezni, malo o pesništvu, malo pa tudi opazuje, predvsem naravo, ki ji je posvečen zlasti cikel z naslovom Čudežna dežela. Tretji in četrti delPreberi

Kolarjev romaneskni prvenec ni linearna pripoved, ki bi se odvijala proti kakšnemu finalu; težko mu je na prvi pogled tudi pripisati kakšno preveč jasno idejo ali vprašanje. Glavnino dela sestavljajo taka ali drugačna »poročila s terena«, natančneje izkušnje s štirih delovnih mest, zato ni preveč nenavadno, če skušamo prevladujočo usmeritev dela najprej najti predvsem v kritiki teh – nestabilnih ali vsaj preprosto nezavidljivih – delovnih okolij, v kritiki sistema, ki jih dopušča, in v kritiki razosebljenosti in osamelosti, ki jih povzročajo. A čeprav se taka vprašanja do neke mere tudi res odpirajo, vseeno ne predstavljajo tistih velikih vrat, skozi katera bi lahko vstopili prav v sredo Kolarjevega teksta.Preberi

Kot je Robert Simonišek poudaril v enem izmed intervjujev, njegovo ustvarjanje »ne teži k pretirani konsistentnosti opusa«, saj razpon njegovih besedil sega od poezije do strokovnih besedil. Toda zbirka esejev Trk prostorov, ki Simoniškovi beri dodaja tisto, kar je končno še manjkalo – eseje –, vzpostavi toliko kot notranjo konsistenco v smislu avtorjeve poetike. Simonišek se namreč v zbirki esejev retrogradno zazira v izpostavljene probleme, obdobja in pojme, ki so mu blizu, in o katerih je menda premišljeval zadnjih petnajst let. Pri tem je vrednoPreberi

Ko sem bil še šoloobvezen otrok, sem večkrat slišal starše, kako so svojim zakladom pokadili pod nos: »Če se nauš učil, boš šou pa za tekoč trak!« To ni bila dejanska grožnja z duhamornim in ponavljajočim se delom v proizvodnji, prej neke vrste ustaljena fraza, ki je niti govorci niti naslovniki niso vzeli preveč zares. Bila je bolj kot ne prazna, gesta z malo pomena. Če že, potem bolj v smislu: »Sprau se iz gmajne in nared nalogo!« Preberi

Zeleni fotelj je, na kratko rečeno, zbirka trinajstih zgodb o trinajstih nesrečnih usodah. Fotelj se ob tem izkaže za precej priročno naslovno rešitev, saj nas avtorica ob svojih zgodbah postavlja, lahko bi rekli, ob fotelj, na katerem sedijo naši trpeči pacienti, ki jim življenjska usoda očitno ni prizanesla. Tak prvi vtis nekakšnega psihološkega trilerja pa v nadaljevanju še poglobijo s freudovskim patosom prežete zgodbe, v katerih situacije ali predmeti nemalokrat aludirajo na spolnost.Preberi

Intimistične pesniške zbirke so lahko pogosto dvorezen meč. Problem ni v tem, da so intimistične, temveč v tem, kako je ta intimizem predstavljen, saj se lahko marsikateri avtor ujame v zanko pretirane samorefleksije, patetike, zagledanosti oz. zaprtosti vase in kičastemu jezikovnemu okrasju. Skratka, ostane na površini in s svojo poezijo ne tvega ničesar. Ostane v varnem udobju lastnega sveta. Zbirka Lom glasu Simone Kopinšek, ki je leta 2015 izšla pri Literi, predstavlja ravno nasproten primer.Preberi