Kaj bi se zgodilo, če bi začeli za državno in evropsko financiranje prijavljati množične intermedijske instalacije, do potankosti dramaturško domišljene proteste po lokalnih prizoriščih?

Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.

Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

Meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, je res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani.

Kot zmeraj na neznanih terenih sem bila tudi tukaj kot kratkoviden slonček na trapezu, ki ga je nekdo posadil na gugalnico pod cirkuškim stropom in ki niti ne vidi mreže pod seboj, mreže, razpete zanj, da bi ga prestregla.

Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

Srečanja med dvema kulturama so vedno pogostejša in odmevna, kaže se, da interes za poglobitev dialoga obstaja na obeh straneh zaliva. A vendarle se zdi, da se vedno znova srečujemo na večjih ali manjši čolnih ali provizorično zgrajenih splavih sredi zaliva.

Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.