Albert Wendt marsikdaj veliko pove z malo besedami, a te so, kadar opisujejo in kadar jih izrekajo, vselej odlično zložene, nemalokrat tudi tako, da bralca prav prijetno pozabavajo, za kar ima zasluge nedvomno tudi prevajalka.

Tine in Bine sta spet udarila! No, udaril je Prepolovilec, brata pa sta mu tik za petami. Čeprav – izkaže se, da je vsaj enkrat Prepolovilec za petami njima …

Kako je mogoče, da luna, še nedavno okrogla kot balon, postaja tanka kot miškin repek?

Poševnica v zapisu naslova je povezana s tem, da gre za dve knjigi v eni oziroma za dve zgodbi v eni knjigi, ki si vsaka s svoje strani prihajata nasproti in se srečata na sredini. Ta princip ni v slikanicah seveda nič novega, je pa v tem primeru način, kako z enim zamahom, no, v okviru enega knjižnega ovitka, narediti tako knjigo za fantke kot za punčke.

S slikanico Učiteljica se S. Mattiangeli, italijanska avtorica, ki vodi tudi lutkovne in risarske delavnice, slovenskemu bralcu predstavlja prvič, medtem ko smo nagrajevano ilustratorko C. Carrer že imeli priložnost srečati v nekaj prevedenih delih.

Če se samo malo sprehodimo po opusu Anite Nair, v angleščini pišoče indijske pisateljice ter dobitnice številnih indijskih in tujih literarnih nagrad, bomo kmalu naleteli na ponavljajočo se tematsko paradigmo, ki zajema predvsem samoiskateljstvo romanesknih junakov in problem ženskega vprašanja v Indiji.

Roman Vseh ptic petje ves čas hodi po meji med zunanjimi in notranjimi pokrajinami. S tem, ko poskuša brisati meje med njima, postavlja objektivno resničnost pod vprašaj in ustvarja zgodbo, ki jo je mogoče zapopasti z zelo različnih perspektiv, zaradi česar se roman bere kot sodobno, a hkrati nadčasovno delo.

Slovaška književnost je v slovenskem kulturnem prostoru še vedno precej uborno zastopana, vendar pa situacijo izboljšujejo nekateri nadobudni prevajalci, med njimi Andrej Pleterski, ki je tokrat uredil antologijo slovaške kratke zgodbe.

V pesniški antologiji Slepomišnice kljub naslovu ni veliko slepomišenja. Izbrane pesmi namreč združuje izredno pomembno področje otrokovih pravic. Otroške (tudi morebitne odrasle) bralce jemlje nadvse resno in poleg klasičnih otroških tem, povezanih z igro, šolo, odraščanjem, brezskrbnostjo, svobodo ipd., razkriva tudi resnejše teme, kot so vojna, lakota, osamljenost, smrt.

Zakon narave se bere kot fragmentarna meditacija malega človeka, ki se nepričakovano znajde na meji med življenjem in smrtjo. Ambiciozen roman, ki od bralca zahteva tudi dobršno mero avtorefleksije.

Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.

Zbirka dvajsetih zgodb Sosed pod stropom je zbirka posebnežev in čudaštev, zato seveda niti malo ne preseneča, da je končala v knjižni zbirki Čudaške prigode, kamor paše kot marmelada v krof.

Iris Hanika se v večkrat nagrajenem romanu Bistvo vsega ustavi na »kljukast[em] križišč[u], na katerem se je zagozdilo naše [nemško] ljudstvo, med korakanjem skozi zgodovino /…/« in išče pot naprej. Iz zornega kota protagonista, bivšega nacista Hansa Frambacha, ki je nadvse priročno zaposlen na Zavodu za upravljanje preteklosti, reflektiramo faze občutka gnusa do samega sebe, krivde zaradi preživetja, vseskozi trajajoče melanholije, ki se nazadnje izteče v spoznanje o totalni nesmiselnosti trpljenja. Roman je spisan kot ena sama dolga refleksija obsesivno kompulzivnega človeka, ki sePreberi