Razmišljanja in razglabljanja o kritiki – njenem obveznem »koncu« – me v zadnjem času še najbolj spominjajo na razmišljanja in razglabljanja v zvezi s knjigo, natančneje njenim zatonom. O njenem koncu namreč največkrat govorimo prav takrat, kadar se sprašujemo o njeni prihodnosti. Moje zanimanje za to temo je podprto v enaki meri z vznemirjenjem in z dolgčasom. Kadar razmišljam ali berem o prihodnosti knjige, se ob miselnih eksperimentih v glavnem kratkočasim, dokler ne napoči čas za zaključek, zakaj ta je vedno isti: prihodnosti knjige ne poznamo.Preberi

Nakladanja se ne spodobi omenjati. Menim, da bi večina humanističnih izobražencev diagnozo nakladanja vzela bolj osebno kot morda opazko, da operirajo z zmotnimi fakti ali da so napravili napako v sklepanju. Podobno je s pisanjem o literaturi in umetnosti nasploh, kjer je dodaten alibi za kritiško nakladanje dejstvo, da je tudi umetnost sama po sebi pogosto hoja po oblakih: poljubna in zavezana zgolj sama sebi je po definiciji, za slabo velja, če je preveč poljudna. Kritika napravi usodno zmoto, ko sklene, da je lahko taka tudi sama: da ji je dovoljeno, kot umetnosti, zavajati, zgolj namigovati, leporečiti, uporabljati umetniška izrazna sredstva, da sme zaiti in se pedantno ukvarjati s podrobnostmi.

Malo za šalo, malo za res bom začela s kritiko projekta, ki ga je pred časom zastavil eden izmed naših današnjih gostiteljev, Društvo slovenskih literarnih kritikov, in ki se mu reče Drugo mnenje. Za nepoučene, društvo je avtorjem, ki nameravajo kmalu izdati knjigo, ponudilo, da si izberejo enega od kritikov kot urednika oziroma sourednika svoje knjige.Preberi

Naj kar za začetek razširim na hitro in na pamet izbrani naslov in postavim tezo, da so z vrednotami in njihovimi vsakokratnimi aplikacijami, torej z vrednotenjem, skoraj le težave. Te zagate mi, zainteresirani za kritiko in večinoma njeni pisci, morda najbolj opazimo na primeru literarnega vrednotenja. Redko se zgodi, da nabor in izbor naših kolegov, ki jih povabijo v katero od žirij za vse bolj številne literarne nagrade, popolnoma sovpade z našim lastnim, redko se nam zgodi, da naše sedenje v kateri od žirij vsaj kateri od kolegov pohvali kot zgleden primer trdne in nevpletene presoje, da s svojim tihim odobravanjem ali celo napol sramežljivo in na glas pove, da se z izborom strinja.Preberi

Kritištvo: dejanje kritiziranja ali posredovanja mnenja o kvaliteti ali vrednosti nečesa; predvsem posredovanje nenaklonjenega mnenja; iskanje napak, graja … Veda o ocenjevanju kvalitete in značaja literarnega ali umetniškega dela …

– Angleški slovar Oxford

Zadnjih nekaj desetletij je področje sodobne inovativne poezije na bliskovit in neustavljiv način pokazalo dva medsebojno povezana, dopolnjujoča se fenomena, fenomena, ki poezije nista samo na novo definirala, kar je tematika nekega drugega referata, temveč sta celo spremenila lastnosti in funkcijo sodobnega literarnega kritištva.Preberi

Najprej bi povedala, da mi je izredno všeč, da se ta simpozij imenuje »Umetnost kritike«, saj beseda »umetnost« tukaj ne implicira zgolj tega, da je pisanje kritik umetniško delo, temveč tudi to, da je kritika kot vsaka druga oblika umetnosti zelo osebna stvar. Kritika ne more ubežati lastni subjektivnosti, prav tako pa ne sme drugim vsiljevati lastnih subjektivnih meril in stališč pod krinko neke objektivnosti. Na to dejstvo opozarja tudi Svetozar Petrović, ko pravi, da »moramo kritikoPreberi

Imperativ tržne uspešnosti je poglavitni imperativ potrošniške družbe, iz česar sledi, da je osrednje vodilo stremljenje k množični potrošnji tržnega produkta, pri čemer pa ni odveč poudariti, da gre za skrajno splošen imperativ, ki ne izvzema niti umetniških trgov, s tem kajpak tudi literarnega ne, kar pomeni, da je tudi na knjižnem trgu vse pomembnejše vprašanje dostopnosti produkta. Vse bolj pomembno je, skratka, kako lahko literarni produkt široko bralsko publiko nagovori. Dostopnost se v literaturi meri z vse bolj uveljavljanimPreberi

  (a) O referenčnemu prostoru – Avstrija

Izhajam iz tega, da ne obstaja avstrijska literarna kritika, o kateri bi lahko govoril, ker pač ne obstaja avstrijska literatura. Obstajata pa literarna kritika in literatura nemškega govornega področja. 

Pred davnimi časi, torej nekje do leta ’89 ali največ ’95, je še obstajal prepoznaven avstrijski trg, ki je vseboval vse, po čemer je Andrej Hočevar v svojem vabilu na simpozij spraševal: v prvi vrsti enotni diskurz, ki je deloval bolje in na drugačen način in ne zgolj kot medij zaporedno navrženih, naključnih mnenj, nato pa še: kulturnopolitična relevantnost.    Preberi

Pred nekaj leti je v čeških literarnih revijah potekala diskusija o kritičnem stanju češke književnosti, ki se je v kratkem prelevila v debato o krizi književne kritike in spreminjajoči se (ali že spremenjeni) vlogi, identiteti in situaciji književnega kritika. Predstavljam si, da se s podobnim položajem soočajo tudi v drugih državah. V lokalnih literarnih in kulturnih revijah je kot posledica teh razkropljenih člankov izšlo nekaj izdaj, ki so se podrobneje osredotočile na to temo. V anketi revije A2, ki so jo izvedli leta 2014, so povprašaliPreberi

Ko sem leta 1999 v uvodniku revije Sodobnost razmišljal o sodobni slovenski literarni kritiki, sem tovrstno početje iztekajočega se desetletja označil takole: »Gre za razmeroma nevznemirljive observacije, namenjene ožji literarni publiki in mnogokrat povezane z osebnimi odnosi med avtorji in kritiki.« Na vprašanje, ali sta literarno ustvarjanje in literarna kritika med sabo v tvornem razmerju, pa sem si odgovoril: »Še nikoli v sto petdesetih letih ni bilo naše pisanje o literaturi tako plodovito in hkrati tako daleč od svojega košatega drevesa«.Preberi

Prispevki drugega dneva (poročilo s prvega dneva je tukaj) simpozija so bili nekoliko udarnejše narave. Prav tako se zdi, da so prevpraševali predvsem samo strukturo kritike in njenega idejnega, pa tudi ideološkega ozadja, manj pozornosti pa so namenili sami naravi določenih kritiških prostorov. Lahko bi zatrdil tudi, da so bili nekoliko aktualnejši.Preberi

Trditev, da je kritika v krizi, je iz (bržkone) resne zaskrbljenosti postala krilatica, ki je vsakič znova izgovorjena v defetistični in ponavljajoči se maniri. Pravzaprav je prišlo tako daleč, da ob njej v kratkem verjetno ne bomo več niti trznili (če se nam to sploh še dogaja).Preberi

Latvija ima približno isto število prebivalcev kot Slovenija in ti so, sodeč po statistikah, dobri bralci, po knjižnični izposoji menda celo med prvimi desetimi v Evropi. Kdo bi si mislil, da imajo samo eno literarno revijo in menda samo pet omembe vrednih literarnih kritikov! Tako mi je v pogovoru povedal Artis Ostups, mladi pesnik iz Latvije (rojen 1988), magister filozofije in avtor dveh pesniških zbirk, od katerih je bila prva nominirana tudi za najboljši prvenec. Srečala sva se kot gosta letošnje Vilenice, kjer sva se hitroPreberi

Peti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o odprtosti do teksta in odsotnosti plodovitega dialoga

Četrti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o kritiki kot dolgem repu literature in prepoznavanju šovinizma

Tretji del kritiške korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o razlikovanjem med opisom stanja in družbeno kritiko

Drugi del kritiške korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o nujnosti kritiške sodbe in relativnosti kvalitativnih oznak

Prvi del kritiške korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o sposobnostih pravilnih poudarkov in sprejemanja konstruktivne kritike

Tanja Petrič si je s svojim kritiškim opusom letos prislužila Stritarjevo nagrado. Kritičarka, ki je formativno fazo prešla že davno tega (lepo je v Sloveniji biti mlad, saj si tak lahko vse do smrti), svoja besedila objavlja v vseh osrednjih literarnih revijah in časopisih, neredko pa se podpiše tudi pod spremno besedo k prevodnemu besedilu. Prevaja iz nemščine, v prostem času pa se uči tudi enega izmed skandinavskih jezikov.Preberi

Drugi pogovor o literarni kritiki se je odvil 23. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Schnabl, Aljoša Harlamov in Tanja Petrič. Moderiral je Rok Smrdelj.

Rok: Literarna kritika ne bi mogla obstajati brez literature, saj literaturo jemlje kot objekt, ki ga ocenjuje. Kaj pa obratno – bi lahko literatura danes obstajala brez literarne kritike? Preberi