V okviru treh večerov, imenovanih Ljubezen v pismih, smo si lahko v Slovenskem mladinskem gledališču ogledali Pisma Nori, Pisma Théu in Pisma Joži. Prvi od teh večerov je ponudil »ugledališčenje« pisem, ki jih je James Joyce pošiljal svoji življenjski sopotnici Nori Barnacle, drugi večer pisma, ki jih je Vincent van Gogh pošiljal bratu Théu, tretji pa tistih, ki jih je Slavko Grum pošiljal svoji izvoljenki Joži Debelak. Tukaj se bom osredotočil na pisma literarnih avtorjev, torej Pisma Nori in Pisma Joži, saj so ravno zaradi njihovega avtorstva za nas tukaj najbolj relevantna.Preberi

»Nobena doba še ni bila tako velika po svojih
vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih,
kakor je naša.«

In nobenemu pesniku še ni uspelo bolje v pojem zaobseči današnjega duha časa, kakor je to pred približno devetdesetimi leti uspelo Srečku Kosovelu. Tako kot je Nietzsche na koncu 19. stoletja preko svojih tekstov pripovedoval zgodovino neke prihodnosti, tako je tudi Kosovel na začetku 20. stoletja na nekaj podobnega opozarjal preko svoje poezije. Tako eden kot drugiPreberi

Danes reči, da je laž, ko nas ta pričaka v skoraj vsaki medijski novici, (lahko tudi) nekaj dobrega, je vsaj nenavadna, če že ne kar nevarna, bogokletna izjava. Laž je trdno zasidrana v družbi naglavnih grehov vsaj že od svetopisemskih časov. Kakemu drugemu grehu se je včasih tej družbi uspelo izogniti, laži nikdar. A bolj ko iz (časovno oddaljenih) teoloških višin sestopamo v vsakdanji purgatorij, bolj je laž raznolika in s tem tudi njeno dojemanje. Nekateri bi takoj dejali, to so zgolj akcidence, zgolj zunanje lastnosti laži, v svojem bistvu pa laž ostaja laž. Nekaj, kar je vredno le obsojanja.Preberi

Ker gre pri tej pesniški zbirki ne le za izbor, temveč vsaj toliko tudi za zbir, z avtorjem prehodimo več različnih pesniških jezikov, stilov in faz, med katerimi ni vedno najbolj razločnih povezav. So seveda številni elementi, ki se ponavljajo skozi večdekadno ustvarjanje, a pri tako širokem naboru pesmi (69) in kakopak verzov (da, štel sem in odnehal pri 1820) niti ni nujno, da jih bomo zaznali. Na momente je celo boljše, če jih ne.Preberi

Kratkozgodbarstvo Mirane Likar Bajželj je dobro poznano. Sobotne zgodbe so bile uvrščene med četverico finalistov za nagrado Fabula in bile nominirane za prvenec leta. Tudi pred izdajo knjige je bilo njeno pisanje sprejeto z odobravanjem in počaščeno z zmago na festivalu mlade literature Urška ter z Onino nagrado. Dobila je še nagrado spletnega portala Airbeletrina za kratko zgodbo. Te podatke navajam, ker se zdi, da je avtoričino pripovedovanje zgodb všečno tako zaPreberi

Borut Golob se je slovenski javnosti s svojim prvencem Smreka bukev lipa križ: domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem uspešno predstavil leta 2009 in doživel tako topel kritiški sprejem (kresnikova deseterica) kot tudi odobravanje širšega bralskega občinstva (na kar nas opozori tekst, zapisan na notranji strani platnice). Poleg nepozornemu bralcu bolj izmuzljivih in manj pomembnih podobnosti s prvencem, kot sta avtorjeva očitna fascinacija nad prokreacijskimi zmožnostmi Habsburžanov in malo manjše navdušenje nad rojstnim krajem slovenske narodnozabavne glasbe, ostajajo bistveni objekti, deležni prikimavanja tako kritikov kot ostalih bralcev, tudi tokrat med osrednjimi kvalitetami romana: humor, kritika in sočen jezik.Preberi

Mojstrski Shaun Tan, dobitnik prestižne nagrade Astrid Lindgren, počasi osvaja oziroma se vsaj ponuja tudi slovenskemu bralstvu. Po ilustrirani knjigi miniaturnih zgodb Zgodbe iz oddaljenega predmestja smo dobili še dve njegovi avtorski slikanici, obe v prevodu Vesne Česen, Rdeče drevo in Izgubljeno stvar (o slednji več v enem od naslednjih Trampolinov!). Čeprav se avstralskega ilustratorja in avtorja pogosto omenja v kontekstu mladinske književnosti, njegova dela niso nikoli in nikakor namenjena zgolj mladim – nasprotno, namenjenaPreberi

Čim sem slišal za projekt, sem si predstavljal, da bo stremel k prevodu intelektualnega značaja literarne kritike v zabavni medij stripa, s tem pa bo obenem prizemljil kritiški intelektualizem in strip spremenil v posodo pametne poante. S tem bi v eni sapi pokazal, da se da tehtne učenjaške poante predstaviti na slikovit, nazoren in celo smešen način in da se da s komičnimi sličicami povedati tudi kaj tehtnega. Da lahko, skratka, misel in smeh soobstajata v istem mediju.

Pravo finsko tihožitje: veliko narave, kopanje v jezerih, vikend hišice, požrtije ali vsaj izdatni prigrizki, savnanje … In roadtrip. Seveda ne navaden, pač pa razbojniški. Razbojnikovi štejejo pet članov … dokler ne ugrabijo šeste – Ajde, ki ugrabitev sprejme precej hladnokrvno: »Drugi teden junija so me ugrabili. Še dobro, da so me. Obeti za poletje so bili tako ali tako slabi.« In kakor se kmalu navduši nad novo druščino, tako se tudi Hilda – vratolomna voznicaPreberi

Slavček ugleda granatno jabolko in granatno jabolko zasliši slavčka; prvi si poželi, kar ima drugi, drugi, kar ima prvi. Znano? A imamo, kar nam je dala narava, in s tem moramo živeti, kot najbolje zmoremo. Knjiga Slavček in granatno jabolko šteje le malo (na moč poetičnih) besed, a kljub temu pripoveduje o velikih stvareh: o lepoti, očaranosti, prevzetosti, samosvojosti. Pravzaprav je takšna stvar – lepa, samosvoja, ki priteguje pogled. Slikanico namreč krasijo ilustracije, ustvarjene vPreberi

Kolikor vem, je tvoja knjiga nastajala kar nekaj časa. Spomnim se denimo pesmi “Žehta”, s katero si sodelovala – in zmagala – tudi na pesniškem turnirju; v tem času bi kateri drugi pesnik napisal in izdal že več zbirk … Si se zavestno odločila, da bo knjiga nastajala počasi, v svojem ritmu, ali si jo pisala v valovih, ki so zajeli tudi starejše tekste?Preberi

Nekatere generacije se ukvarjajo bolj s temeljnimi vprašanji, druge z dokončnimi odgovori. Nasprotno pa si generacija, ki ji pripada tudi Muanis Sinanović, očitno ne dela več toliko iluzij o relevantnosti prvih in pravilnosti drugih. Ta generacija je s pesniško zbirko Štafeta okoli mestne smreke dobila svoj do zdaj najbolj prepričljivi glas, v katerem so na eni strani svobodno izraženi dvomi glede lastne identitete, te pa, na drugi, spremlja tudi nezaupanje do širšega družbenega stanja in vsega, kar se ima za preveč pomembno.Preberi

Nekoč je živel Cufek, ki je najprej cufal revijalno in potem pricufkal v knjigo. Vzreditelj Manček ga je ob primerni starosti oddal pesnici, zdaj pa so vsi trije v veselem pričakovanju otroških ljubiteljev cufkastih štirinožcev. Besedila, pisana na ilustracije, se sicer vedno ne obnesejo, a Cufek v besedi dobro korespondira s Cufkom v risbi, še več, rezultat kombinacije podob in besed so prav fletno duhovite epizodice. Gladko rimani verzi torej sledijo pasicam podob in soPreberi

Medtem, ko se avtorica sprašuje, zakaj je babica jezna, se bralec sprašuje, zakaj se trudi z medvedi, ko bi ji šli ljudje evidentno bolj na roko. Medvedi Lele B. Njatin itak so ljudje, ki se jim samo reče medvedi. Namesto šap imajo roke, po pohištvo za brloge so šli verjetno kar v Ikeo, ličijo se itd. ipd. Poleg tega si res težko predstavljam medvedko (in sploh kakršnegakoli medveda!) brez lasulje in zobne proteze! Pred očiPreberi

Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku so se sicer pojavljali napovedniki, ki so sicer v presežnikih, a obenem precej na hitro označili izid nove knjige, kar pa je odziv, precej nesorazmeren z ambicioznostjo projekta, za katerega je publika po novem bogatejša.Preberi

“Darilo, ki ga narediš sam, je bolj dragoceno od kupljenega. Sporoča, da imaš nekoga tako rad, da si mu posvetil svoj čas in znanje. Sporoča, da je to darilo osebno, ne generično. Sporoča, da potrebuješ višjo žepnino.” Ameriški stripar Bill Watterson je najbolj znan ravno po stripih o Calvinu in Hobbesu, ki jih je ustvarjal med letoma 1985–1995. Calvin je prefrigan (glej zgornji citat …), z vsemi žavbami namazan mulček, ki sovraži domače naloge, pospravljanjePreberi

Med vsemi današnjimi knjižnimi negotovostmi vsaj o frankfurtskem sejmu med profesionalci ni dvoma: tja je treba iti. Razlog je preprost: vsi gredo v Frankfurt, ker gredo vsi v Frankfurt. In vsi se tam učijo od vseh. Vsakega toliko časa pa le na sejmu srečaš kakega menedžerja, ki je pravkar prevzel založbo in že zadovoljno razlaga, da je namesto par urednikov prišel kar on, saj je tako smotrneje, uredniki si vendar lahko dandanes vse knjige ogledajo kar na spletu, če jihPreberi

Eden izmed (vedno bolj) vidnih kulturno-umetniških akterjev na severovzhodnem delu Slovenije je Mladinski kulturni center Maribor z literarnim programom MKC Črka. Ko sem pred nedavnim obiskala enega od njihovih literarnih večerov, ki zaključujejo serijo spletnih predstavitev in literarnih objav izbranih avtorjev in avtoric, sem ob seznamu nastopajočih pomislila najprej na regijsko dimenzijo dogodka. Če se ne sprenevedam, potem priznam, da je bil moj prvi preblisk tiste izključevalne narave, s katerim človek dandanes z zahodnoevropske perspektivePreberi

Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev s precej pomenljivim naslovom Ker je naša pisateljska država republika in predvidljivimi slavnostnimi govorci (pa tudi nastopajočimi) po glavi motal prizor iz romanesknega prvenca Miriam Drev V pozlačenem mestu. “On, ki še naprej računa z mojo zaupljivostjo, ne dojame, da so se prožne meje moje uvidevnosti to noč razrahljale, daPreberi

»in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so me vodila v vse beznice sveta, v kraljevske dvorane, v zapore in spovednice. […] bogovi morajo biti mladi. le tako lahko verjamem. njihove roke še ne smejo biti zapacane s krvjo, njihov urin mora biti sladek, koža gladka.« (metelkova) V srednji šoli, ko smo še, ciniki, kot zadnji, začeli iskatiPreberi