V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni odšel na potovanje, kot je njegova mama ves čas vztrajno zatrjevala, pač pa je bil zaradi ropa obsojen na zaporno kazen. Vedeli so, da so mesarjevega vajenca odpeljali v norišnico, ker je neke noči célo družino zaklenil v hišo in v njej nato poskušal zanetiti ogenj. Vedeli so, da je moja mama pri petintridesetih odšla k zdravniku, kiPreberi

Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji utegnilo priti prav, da bi za nas dobro poskrbela: teflonsko ponev, velik in majhen lonec, krožnik za vsakogar ter ribežen za krompir. Potni list sem si zaklenil pri sebi, da nas mama ne bi zapustila. Ko je imela čez en teden svoj let nazaj, smo jo prepričali, da zaradi goste megle letala ne vzletajo. Ne danes nePreberi

Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden se koža spet skrije pod kratko krilo rožnate poletne obleke.

Ženska, ki se oblači, je žalostna. Ti si pijan.Preberi

Res so bili pasji dnevi. Ni bilo za zdržat. 35 stopinj v senci že dopoldan. Najmanj.

Sedimo pri Počasnem. Za spuščenimi žaluzijami. Klime nima. Kdo bi pa njemu sploh še kaj dal, ker itak nobene stvari nikdar v življenju ni plačal. Vsaj ne v celoti.Preberi

Niti telefona ni več dvigoval, kaj šele, da bi komu odpiral vrata. Navade, ki se jih je močno držal, ko je bil čustveno razkrojen. In tokrat ni bilo prav nič drugače. Še več, lahko bi rekel, da je bil tokrat čisto razpičkan – z razlogom ali brez, to je popolnoma brezpredmetno. Pogosto je bil takšen in takšnega sem tudi poznal. Vseeno se je zbral in me poklical, da se dobiva. Že na daleč me je prepoznal, lahko rečem, da me je čakal in opazno krilil z rokami. Opravimo že s tem, sem si mislil in prisedel na leseno klopco. Preberi

Katarina je divjala po stanovanju kot furija in me zmerjala s prascem. Mirno sem prenašal ves ta kraval, dokler ni s stene zletel matisse. 

»A bi prosim zaprla gofljo!« sem takrat rekel. 

Ona je krvavela iz prsta na desni roki; mahala je z njim kot Ivana Orleanska z mečem in bevskala name, spotoma je še parkrat pohodila matissa. Zgrabil sem jo za krvavi kazalec in zvlekel iz dnevne na hodnik pred vhodna vrata. Preberi

»Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno menjali klimo? Nemogoče je tu …« mu je odgovoril z zamudo. Aleš se je nagnil k njegovemu ekranu, da bi videl, kako napreduje, in samo skomignil z rameni, čeprav ga Vid ob tem ni mogel videti, bilo je skoraj nekako samoumevno.Preberi

Zagledal sem jo že od daleč, ko je bila še čisto na drugi strani ulice. Nosila je živo rdečo obleko in bila je edina, ki je hodila po sončni strani. Ob tej uri poleti nihče ne hodi po soncu. Razen turistov, ampak turisti ne zahajajo v to zakotno ulico oziroma zahajajo vanjo zelo redko; le kadar se izgubijo in potem z narobe obrnjenim zemljevidom ali pametnim telefonom v rokah zmedeno pogledujejo po umazanih pročeljih hiš.Preberi

»Čao lutka, lutkica, ej, maco, ksksks!« zaslišim izza hrbta. Na kolesu pridivja za mano in užaljeno trešči v teglc z mačehami, kot da sem se dolžna javiti na njene sike. »Ej, miš, naslikala sem ti nekaj lepega,« zagruli. Da vidim čudo preveliko, pomislim in odcapljam za njo nekaj ulic stran, v atelje. Vozi hitro in nič ne kaže, da bo razjahala, jaz pa tudi ne nameravam pospeševati. Prestopim njeno razklumpano kolo ob pragu razvaline starega vrtca in vstopim med vonje barvil. Tukaj sta se dajali dolPreberi

Na nedeljsko jutro sta oba sedela na terasi. Ona z laptopom za mizico, kot vedno, pred njo skodelica že hladne kave. On na starem ležalniku, podloženem z blazino, s časopisom, razgrnjenim v naročju, in pločevinko piva ob nogi ležalnika. Vedno močnejše sonce mu je nadležno sijalo v oči, kar ga je pričenjalo motiti. Časopis si je pred obrazom razgrnil tako, da je ta prestregel sončni žarek, usmerjen točno na njegovo glavo, a je bila nova pozicija precej nepraktična za branje.Preberi

»Daj na glas, ta mi je všeč! Ah, že konec, so spet poročila, ti res nikoli ne nehajo. Koga pa to zanima.« Mož posluša in jo že vajeno ignorira. Odkar je brez službe, je mnogo bolj zamišljen, s pogledom bega v prazno, a tudi bolj informiran, to je treba priznati. Cestne zapore in drugo radijsko dogajanje je postalo njegov mali imaginarni svet, kamor zbeži pred obilico prostega časa in vse bolj tudi pred njo. No,Preberi

»… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.«

– Fak, pa kaj jim je treba sem rinit, pizda?!

– Mali, pazi, kako govoriš!

– OK. Zakaj prihajajo sem? Saj tudi tukaj ni nobenega dela. Ti si brez službe, mat je brez službe, že tri dni žulimo tole župo. Ti si že čisto potopljen v ta TV, samo še sediš na kavču in gledaš …Preberi

Vzelo mu je sapo, ko je slišal sam sebe. Besede so mu padle iz ust na tista razdrapana makadamska tla in se mu odbile naravnost v obraz, kot bi sam sebe na gobec.

Najbrž so bili krivi ves tisti hrup in živžav in vse tiste utripajoče lučke. Najprej mu je bilo všeč, spomnilo ga je na otroštvo. Gost vonj po sladkorni peni in pokovki, pa avtomobilčki, spodaj obdani z gumo, pa utica s staro ciganko, kiPreberi

Prislonil je trobento ob ustnice. Črnuh. Problematičen in zmuzljiv, kot kača sredi tropskega pragozda. Poln zajedalcev, največji zajedalec on sam. Pritikline. Kako drugače uhajati skozi ta ustnik, ki pušča kovinski priokus globoko v duši, kako drugače izvleči ton, ki je mehak in opojen, ki komaj čaka, da odlebdi pod strop in zapoje. Vse to se lahko zgodi v klubu, kjer kvartet pošteno švica, da bi se zlil v harmonijo enega samega telesa. Nič ni podarjeno,Preberi

Lokal je poln, zato prisedeva k znancu, velikemu tipu težke kategorije v kotu. Zraven njega zapeljivo sedi kratkolasa lepotica v visokih petah, v črnem usnjenem miniču in močno namazana. Nočni mejkap, pomislim.

Majhna luknja v Šiški. Beznica z okusom, bi se reklo. Pravzaprav je samo v velikosti beznice in ima veliko preveč stila, da bi šlo zares za beznico. Ampak sama imam rada majhne temačne luknje, po katerih se počasi vije cigaretni dim, kot davno pozabljeniPreberi

Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je vsaj dve uri pustila namakati rožne cvetove. Vsakič, ko se je zasmejala, je pokazala bele in ravne zobe, ki so se svetlikali pod ostrim ouagadougoujškim soncem. Pri desetih letih so jo starši poslali v šolo, znala je tekoče francosko, skorajda brez naglasa, spretna je bila pri šivanju. Nobenega razloga niPreberi

V petdesetih in delno še v šestdesetih so v nekaterih predelih Afrike družinske fotografije postale neznosno popularne. Vsak si jih je želel imeti, dan fotografiranja pa je pogosto postal podoben prazniku. Jedlo se je in plesalo, marsikdo si je, zato da je lahko pred magičnim očesom objektiva poziral lep in popoln, šel sposodit denar, z njim pa novo obleko, sešito po evropejski modi. Saj so vsi vedeli, da ni šlo le za fotografiranje, šlo je za ritual. Ali je ukleščenje trenutka in z njim podobe na list papirja sploh mogoče poimenovati kako drugače?Preberi

The beat of the drum suspended in a motion. Ripe beat in the night. Over the skies and the seas. Just like a little game. A game of power, of struggle, of a certain win. 

V telefonu je zašumelo ravno takrat, ko je dajal napotke, kako priti do stanovanja v Brooklynu, kjer bo zvečer hud žur. Še na teraso se bo razlezel, z razgledom na Manhattan. »Daj, ponovi še enkrat, prosim,« je rekla z nevtralnim tonom,Preberi

»Mislim, da sem splavila.«

Ni vedela, ali je to rekla a slovenščini ali v angleščini: »I think I’ve just had an abortion.« Vendar pa to ni bilo pomembno, saj je razumel oba jezika.

Noč je bila nenavadno tiha in tema gosta. Vendar pa so se nekatere stvari zgodile še prej.Preberi

Marjeta je že peti mesec ležala na kavču in se praktično ni več premikala. Nihče se ni več posebej ukvarjal z njo. Sčasoma je razvila precej učinkovito metodo odganjanja vsiljivih prijateljev. Vedno, ko jo je kdo poklical, se je oglasila, rekla: »Ja?«, odložila telefon na klubsko mizico in pustila, da zvoki telenovel opravijo svoje. Dala jim je vedeti, da je še vedno živa, to pa je bilo tudi vse. Čakala je, da televizija dobi srediPreberi