Družilo jih je le to, da so se njihove noge bojevale za poslednje korake. Pred njimi se je odpiral kos zemlje, prežet s sladkobo neznanega sveta. Ob zahrbtnem bobnenju je njihova telesa pričela preraščati groza, ki bi jih ob popolni prevladi okamnila. S prahom in kamenjem ranjena stopala so sedaj tekla naprej le še po prstih.

Avgustovsko jutro je bilo tako soparno, da so se Daši na poti v službo oblačila zalepila ob telo. Nevajeno tekačico v zbledelih espadrilah, a tudi zvesto zamudnico, je začelo zbadati med rebri. Že po prvi polovici prečkanja čez rdečo bi najraje odnehala, a jo je prepodilo hupanje jeznih voznikov.

Kaplje so zdaj padale s težkim votlim zvokom, druga za drugo, na njena ramena, na njen obraz, na lase, čelo, vrat, čutila je, kako ji polzijo navzdol po notranjosti telesa. Frik veselo maha z repom in z gobcem ovohava vsako lužo na tleh. Vanja pomisli, da med spanjem in budnostjo ne opaža več razlike, njeno potovanje se je začelo kot na silo, prehitro sprožen porod.

Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje z Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo.

Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let.

So mi rekli, kako sem lahko vrsto let dopustila, da je Rozamunda počela, kar je želela? Ali se nikoli nisem vprašala, ali je seksala še s kom drugim, ko še nisva bili povsem skupaj in dokler ni postala moja edina? 

To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri. 

Hodim v hlačah, ki so bile oprane. Hodim zato, ker rad hodim. In tudi zato, ker imam predrto gumo na kolesu. Hodim, ker imam čas nekam priti peš. Hodim s spuščenimi rokami ob telesu, kot da ves čas po pločniku sejem žito.

Odgovorim, da Rozamunda ni fantazma, ampak muza in da sva se spoznali na snemanju kratkega, a sladkega lezbičnega ljubezenskega filma po mojem scenariju »Four Season Gifts«. Pravzaprav sem Rozamundo k igranju glavne vloge povabila jaz. Na moje začudenje in veliko veselje je vlogo sprejela. 

Prvi jasen občutek o tvoji prisotnosti in za to, kar je bilo od nekdaj globoko najino, skupno, me je spreletel nekega dne, ko sem, zatopljena v pisanje, nenadoma zaslišala zvonec, za katerega se mi je zdelo, da prihaja iz sosedove hiše. Pomislila sem, da nekdo zvoni pri nas, čeprav to seveda ni bilo res, saj je bila naša hiša že dolgo let brez delujočega zvonca.

Ob osmih zjutraj se je vrnil s službenega potovanja, utrujen po prečuti noči. Soba je bila razmetana, na vrvi, napeljani od omare do okna, so visele plenice, otroške srajčke, plaščki. Takoj je zaslutil nevšečnost. Na kavču je ležal listek: »Me je zagrabilo. Spet si se nečemu izognil. Vsaj pesti drži.« Porinil je glavo pod pipo in stekel ven.

Počasi je pronicalo vate, kot v kraško jamo, kapljalo je v tvoje roke, se zasidralo v tvoje rastoče kosti, vsak ne iz otroštva, zmerljivke iz ust tistega, ki si ga imel najraje, skrito neutolažljivo hlipanje, potlačena solza, enkrat je privrelo v tvoje žile, v tvoje bicepse, se preselilo v končiče tvojih živcev, se zgostilo v tvojih utripajočih venah, deroča reka zavrnitev punc, ki si jih niti ogovoriti nisi upal, iz vseh priložnosti, ki jih nisi zmogel zgrabiti, jezen sam nase, kako si beden.

Sanjala sem, da sem se zaljubila v Rozamundo, a ne v turjaško, ampak … tisto, ki je igrala v nekaj filmih in nanizankah. Ker imam spletno stran, kjer delam intervjuje s takšnimi, kot je ona, sem jo prosila za intervju, pa je rekla, da je slavna, iz Londona, in njen film ravno v postprodukciji, jaz pa sem zgolj neka neznana lezbijka s spletno stranjo.

Ko je vihravo vstopil v delavnico, sta stražarja sedela na klopi in kadila, Ostojin pa je stal, s tilnikom in hrbtom naslonjen na steno, zaprtih oči in ves moker po vratu in prsih. Ko so vrata zaškripala, je z nekaj zamika stresel z glavo in odprl oko, stražarja pa sta, prav tako z zamikom, osuplo dvignila zadnjici s svojih sedežev.

»Mi boš malo sedela?« reče pričakujoče. Visoko poletje je, jutro, ne zelo zgodnje, a vendar še ni sredi dopoldneva. Mala podstrešna soba diha z odprtimi okni, ogretim lesom in belim ometom. Sedim na stolu s črnimi naslonjali za roke. Stol je gladek, zlizan od desetletij.

Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.

V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni odšel na potovanje, kot je njegova mama ves čas vztrajno zatrjevala, pač pa je bil zaradi ropa obsojen na zaporno kazen. Vedeli so, da so mesarjevega vajenca odpeljali v norišnico, ker je neke noči célo družino zaklenil v hišo in v njej nato poskušal zanetiti ogenj. Vedeli so, da je moja mama pri petintridesetih odšla k zdravniku, kiPreberi

Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji utegnilo priti prav, da bi za nas dobro poskrbela: teflonsko ponev, velik in majhen lonec, krožnik za vsakogar ter ribežen za krompir. Potni list sem si zaklenil pri sebi, da nas mama ne bi zapustila. Ko je imela čez en teden svoj let nazaj, smo jo prepričali, da zaradi goste megle letala ne vzletajo. Ne danes nePreberi

Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden se koža spet skrije pod kratko krilo rožnate poletne obleke.

Ženska, ki se oblači, je žalostna. Ti si pijan.Preberi

Res so bili pasji dnevi. Ni bilo za zdržat. 35 stopinj v senci že dopoldan. Najmanj.

Sedimo pri Počasnem. Za spuščenimi žaluzijami. Klime nima. Kdo bi pa njemu sploh še kaj dal, ker itak nobene stvari nikdar v življenju ni plačal. Vsaj ne v celoti.Preberi