To je torej to. Razhajava se, ker se v času skupnega življenja nisva naučila izreči poštene in konstruktivne laži. Ves čas nisem dojela, da je prav to tisto, zaradi česar je med nama zeval vedno večji prepad, danes pa me je, ko sem zjutraj na blazini poleg sebe namesto tvoje glave zagledala list papirja, končno zadelo. »Ne morem več, Ana,« mi je očitalo sporočilo. »Preveč dobro se poznava.«Preberi

Kriva sem, o tem ni nobenega dvoma, saj je v krivdo resnično zlahka in neomajno verjeti. Zakoreninjeno jo imam v globinah zavesti in prepredeno vse do grla. Vcepili so mi jo skrbno in vneto že kot majhni deklici. Sprva si nisem znala razjasniti njene prisotnosti, na trenutke se mi je dozdevalo, da bo nemara izzvenela, če bom znala v njeni družbi dovolj dobro molčati. Da se bo naveličala stiskati moje preglasno grlo ali občutljivi, astmatičniPreberi

Udarilo je. Zabliskalo in zacvetelo od nečesa. Ustavil se je in tresoče odrinil vrata od sebe, ki so nenadejano zaškripala. Ni mogel dojeti, kaj se mu je pripetilo.

Stopal je po maloštevilnih, a dolgih kamnitih stopnicah, ki jih v trenutku tesnobe ni prepoznal.Preberi

Nikoli ni tako, kot je videti! si reče. Nikoli.

Ljudje odhajajo z britofa, mimo nje gredo malo naokoli in malo se obdrsnejo obnjo, da ne bi bilo videti, da se ji hočejo izogniti. Kdo jo prime za roko, nagne obraz malo proti njej in malo vstran in reče iskreno sožalje in ali je hudo, je že bolje, da je umrl, kot da bi se matral, ane? Stara mama jo drži za komolec, nagiba se k njej, da jo lahko zavoha – diši kot postan zmlet poper skupaj s kamilicami in z uležano moko v kredenci.Preberi

Proti večeru nenavadno vročega dne v začetku julija je prišel neki mladenič iz svoje kamrice, ki jo je imel v podnajemu, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti mostu … proti večeru nenavadno vročega dne v začetku julija je prišel neki mladenič iz svoje kamrice, ki jo je imel v podnajemu, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti mostu … PA KJE V ČRNI LUKNJI MATERINI SEM ŽE SLIŠAL TA STAVEK?!!?Preberi

»Tam se smeš obrniti. Tam je dovoljeno žalovati. Tam si upaš pokazati stare resnice, ki so drugače zmerom zapakirane.«

Tomas Tranströmer, Kotiček v gozdu

Veje smrek sestavljajo mozaike na nebu. Greš po poti, mimo bukev in jelk, skozi nizko podrast.Preberi

Velika mala vas je majhna. Ima eno ulico, ki ji rečejo Dolga. Dolga ulica pa je blatna cesta, obrobljena z belimi hišami. Ko greš po tej ulici v eno smer, pravijo, boš prišel do sončnega vzhoda. Če pa greš v drugo smer, boš prišel do sončnega zahoda.

»dej kej povej. avto, reci avto,« prigovarjam svojemu leto in nekaj mesecev staremu nečaku, ko peljem majhen avtomobilček levo-desno. »aaavto, reci aaavtooo.«

nekoliko neumno se počutim ob tem, morda zato, ker me nečak gleda, kot da sem neumna, pri čemer vztrajno ne reče nobene.Preberi

Noč in slišal sem za novico o izpuščenem risu; spomnim se glinenih besed in slik, ki so se v meni prekopicevale, ko sem hodil po temistem aristokratskem vrtu. Tema kot v polžjem očesu.

Spomenik je bil lep in ne vem, zakaj sem se moral poscati prav nanj, še manj, zakaj sem moral splezati na vrh, da bi svoje dejanje opravil čim bolj neopazno (jasno, da je bil osvetljen, takšni monolitni pajaci se vselej topijo pod lučjo, ki lošči njihove konture, kot bi sami ne mogli govoriti v temi). A tedaj se mi je zdelo samoumevno.Preberi