»Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno menjali klimo? Nemogoče je tu …« mu je odgovoril z zamudo. Aleš se je nagnil k njegovemu ekranu, da bi videl, kako napreduje, in samo skomignil z rameni, čeprav ga Vid ob tem ni mogel videti, bilo je skoraj nekako samoumevno.Preberi

Tuuut. In potem tišina.

Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj z njo naredi korak. Čeprav ni šlo za korak. Bolj za plazenje.

Pogled je lezel po prostoru. V tišini.Preberi

»… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.«

– Fak, pa kaj jim je treba sem rinit, pizda?!

– Mali, pazi, kako govoriš!

– OK. Zakaj prihajajo sem? Saj tudi tukaj ni nobenega dela. Ti si brez službe, mat je brez službe, že tri dni žulimo tole župo. Ti si že čisto potopljen v ta TV, samo še sediš na kavču in gledaš …Preberi

Moja stara in jaz se vsako jutro zbudiva ob rani zori, da ne bi slučajno kaj življenja zamudila. Jaz zakurim, pa v pečico potisnem hlebec, ki sem ga minuli večer zamesil, stara nama pa kavo skuha. Potem razgrneva zavese, sedeva k oknu, molčiva, glasno srkava, žvečiva to toplo tišino z brezzobimi usti in gledava v neko veliko, zlato jesen, nabreklo od sonca, ki sramežljivo kuka iznad streh in daljnovodov. Včasih ne morem najti očal, paPreberi

Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je vsaj dve uri pustila namakati rožne cvetove. Vsakič, ko se je zasmejala, je pokazala bele in ravne zobe, ki so se svetlikali pod ostrim ouagadougoujškim soncem. Pri desetih letih so jo starši poslali v šolo, znala je tekoče francosko, skorajda brez naglasa, spretna je bila pri šivanju. Nobenega razloga niPreberi

V petdesetih in delno še v šestdesetih so v nekaterih predelih Afrike družinske fotografije postale neznosno popularne. Vsak si jih je želel imeti, dan fotografiranja pa je pogosto postal podoben prazniku. Jedlo se je in plesalo, marsikdo si je, zato da je lahko pred magičnim očesom objektiva poziral lep in popoln, šel sposodit denar, z njim pa novo obleko, sešito po evropejski modi. Saj so vsi vedeli, da ni šlo le za fotografiranje, šlo je za ritual. Ali je ukleščenje trenutka in z njim podobe na list papirja sploh mogoče poimenovati kako drugače?Preberi

… in kladivo. Na rdeči podlagi rumen simbol politične ureditve, ki bo vedno polemična. Ne, to bo v zavesti večine ljudi polovica simbola komunizma, in ne orodje za kmetovanje. Čeprav … v bistvu v obeh primerih asociira na obdobje med 60. in 80. leti prejšnjega stoletja. Dejstvo pa je, da je to pripomoček za delo. Mogoče je kdaj v kakšnem primeru bilo tudi orožje – v Lady se da prav gotovo prebrati tragičen primer o ženi, ki je iz ljubosumja z ostrim rezilom tega zaokroženega orodja ubila sestro ali moža.Preberi

Vedno, skoraj zagotovo vedno, tukaj sem več kot prepričana, pride tista nevidna sila lune, ki je ni, v sanje, ki podaljšujejo spanec iz noči do popoldneva. V sanje, iz katerih se zbudiš z nenavadno utrujenostjo spanca. Kako je sploh možno, da si utrujen od sanj, spanja? Ne veš natančno, ali si se boril proti zmajem v času, ko so ti seveda še obstajali, ali te je utrudil bežen vpogled v prihodnost. In ko se taPreberi

S težkimi koraki se je premikal v koloni sotrpinov. Mrzel, suh veter jim je kakor nož rezal skozi nagrbančeno čelo in se poigraval z njihovimi umazanimi lasmi.

Slišati je bilo samo njega, kralja neskončno belih ravnic, kako je zavijal skozi tundro. Nobeden izmed izmučenih mož ni črhnil niti besedice.  Počasi, togo so se premikali skozi belo puščavo. Vedno bolj izčrpani so razmišljali le o eni stvari. Živeti ali umreti. Vendar bi bilo tudi umreti izjemno mučno, zato so, razen redkih izjem, začeli upati v novo vstajanje – torej živeti.Preberi

S tem se je Pawlina ukvarjala že nekaj let. Odkar se je priselila v to mesto in si našla majhno sobico, ravno pravšnjo zanjo. Na začetku bolj iz ekonomskih razlogov, a zares nikoli ni šlo samo za to.Preberi

Čist nč. Uboga pernata bitja. Vedno so se mi smilili.

Kljunčki, perutničke. Nedolžni pogledi. Topli napitki.

Rakci, školjkice, poletje.

Topla plima.

Zašel sem.

Zašel sem s piščančje poti. S poti nebrzdane, steroidne rasti; stran od samožrtvovanja. Ni mogoče vedno samo tešiti lakoto nekoga drugega.Preberi

»Nič,« je rekel Gates Sorosu. »Treba bo rešiti svet.«

»Ja, ja,« je ta zamahnil z roko. »Obupal si nad blagajno za kukije, zdaj pa bi jo po hitrem postopku popihal. Umiri, se stari. Džingiskan lahko počaka.«

Marx je zamomljal v znak strinjanja. Hipijevke so se še vedno intenzivno ukvarjale z njegovo brado. Ena mu je pravkar pletla kito. Za trenutek je pomislil, da bo roza elastika, s katero mu jo je ovijala, na njem videti malce čudno, a se je kmalu pogreznil nazaj v oblak opojnega dima.Preberi

Roke je imela narejene iz papirja in bal sem se jih pomečkati. Stala sva in gledala njeno skico. Ni ji bila podobna. Obleki sta šelesteli po prostoru.

»Kako si naredila to črto?«

»S flomastrom.«

»Hotela sem uporabiti nekaj žlahtnejšega,« je nelagodno dodala.Preberi

– Ti, a mi narediš eno uslugo.

– Kakšno.

– Velika je.

– Povej.

– Otroka imam.

– Vem.

– Marina gre jutri s prijateljico na predstavo.

– Okej.

– Jaz grem tudi zraven.

– Ja.

– Otroka imam.Preberi

Maj se je zbudil okoli enajstih. V sobi je bilo prijetno toplo. Prevalil se je na drugo stran in objel Petro. Poljubil jo je na vrat in ji odstranil majico z ramena. Petra je zagodrnjala.

»Pridi, greva pogledat, kaj ti je še pustil Božiček,« ji je zašepetal.Preberi

Mamica je okoli devetih zvečer zahtevala, da gre očka na stežaj odpret okno. Vsako silvestrovo je bilo treba v stanovanje spustiti dedka Mraza, da otrok ne bi ostal brez svojih daril. Ta otrok se je moral medtem umakniti v kuhinjo ali predsobo, ker je skozi okno vdiral surov mraz in pa seveda tudi zato, ker dedek Mraz vpričo očividcev ne bi mogel dostojno opraviti svojega dela, kakor tudi ne Miklavž, Božiček ali zobna miška. OtrokPreberi

Do svojih rojstnih dnevov gojim mešane občutke. Rad bi jih imel rad. Celo več, zdi se mi smiselno in naravno, da bi jih imel rad. Bilo bi v redu, če bi se zjutraj zbudil in bi bil vesel, da je moj rojstni dan. Šel bi v trgovino po hruške – hruške imam še posebej rad – in ves čas bi vedel, da je moj rojstni dan in zdelo bi se mi, da so vsi ljudje prijazni – če ne bi bili, bi jih v to prisilil – in dan bi mineval v sladkem pričakovanju daril.Preberi

Dve postavi sta se bližali vhodu v diskoteko Nebotičnik. Eden od njiju je odvrgel čik na tla, preden sta ju ustavila ogromna varnostnika.

»Samo za povabljene,« je izpod čela zarenčal pobriti.

»Sva na gesti,« je rekel Anže in vsak je začel brskati po denarnici za dokumentom.Preberi

Zaljubil sem se iz fatalizma. Iz želje po destrukciji lastnega bitja na prafaktorje tvojega telesa. Tam sem se izgubljal, dokler me nisi začela dojiti in izrekati pohval. Rada si govorila, da ti je prišlo, če zaradi slučaja matere narave tega ne morem videti. Zavijal sem se v oblak tobačnega dima in upal, da ne uvidiš najine napake, ki sem se jo naučil jemati za svojo. Samo zato sem ti v spanju kazal hrbet.Preberi

Oči so mi obstale na samolepilnem lističu, ki je visel na hladilniku. Nerazločne besede, a tako znana pisava. Brez da bi jih prebrala, sem vedela, kaj mi hočejo povedati. V roke sem prijela telefon in ga takoj nato spet odložila. Saj ni imelo smisla. Kaj pa bi jo vprašala? Če je peljala avto na servis in kdaj ga bodo uspeli popraviti?Preberi