Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

Ilustracija je tista, ki lahko odpre prostor in omogoči dialog. Pa naj gre za intimni dialog med bralcem in knjigo ali pa inter-subjektivni dialog med bralci.

V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik.

Bili so časi, ko je vsak Slovenec, ki je dal kaj nase, opravljal dopolnilno delo promotorja svoje domovine.

Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

Tistim, ki nam je literatura blizu, se zdi iskanje kakovostnega čtiva prijetna, morda celo preprosta naloga, resnica pa je, da marsikomu ni tako samoumevna, sploh staršem, ki brez izkušenj iščejo knjige za svoje potomce. Posameznikom, ki od osnovne ali srednje šole niso prišli v stik z literaturo, je marsikdaj laže v lokalni poslovalnici Pošte Slovenije za nekaj drobiža kupiti kičasto slikanico z nekaj vrsticami nekvalitetnega komaj lektoriranega teksta, kakor pa se odpeljati v knjižnico in za nasvet povprašati tamkajšnje uslužbence.

Ta zapis je nastal v opravičevanju, prelaganju obveznosti in vsesplošnem krču, ki ga povzroča pritisk konca leta, s tem pa tudi (in predvsem) konca letošnjega programskega, finančnega in izvedbenega obdobja na področju kulture. Če so se v pomladanskem času projekti odvijali skrajno previdno in tvegano, pa zadnji meseci kar cvetijo od kulturne ponudbe in človek že več ne ve, kaj bi izbral in kam šel. Da se je za trenutek (najbrž do naslednje pomladi) sprostila tudi trepetava finančna negotovost, ki jo uradniška kasta državnih institucij, predvsem njihoviPreberi

Obiskati katerokoli dogajanje, ki je sestavljeno iz večjega števila partikularnih dogodkov, pomeni za obiskovalca v prvi vrsti selektorsko izbiranje. Če nič drugega, so dogodki na sporedu pogosto istočasno, kar pomeni avtomatsko nujo izbire, pa tudi sicer so redki, ki imajo dovolj časa, da bi obiskali vse, kar se obiskati da. Vprašanje, ki si ga bom zastavil ob letošnjem knjižnem sejmu, je ravno izbiralni proces obiskovalca, ki mora svoje odločitve sprejeti na podlagi precej omejenih podatkov, njegova izkušnja pa je odvisna tudi od ujemanja predstave o tem, kaj bo obiskal, z realizacijo tega, kar je videl in slišal. Preberi

Spremljevalni program 32. Slovenskega knjižnega sejma se je poleg promocije novitet posvetil osvetlitvi aktualnih razmerij znotraj literarnega sistema. Odri so gostili vse od (uveljavljenih) avtorjev, ki so brali odlomke iz svojih sveže natisnjenih in podpisanih del, do ustvarjalcev na invalidskih vozičkih, osnovnošolskih pesnikov in pesnic, ter avtoric lezbične proze. Medtem ko je posamezna persona zamišljeno pripovedovala o svoji življenjski izkušnji in vlogi pisanja v njej, sta kult pišočega v debatni kavarni Cankarjevega doma razčlenjevala Aljoša Harlamov in Ana Schnabl. Slednja je kot publicistka, literarna kritičarka in (kot se sama predstavi z mislijo na aprilsko izdajo svojega prvenca) »pisateljica v izdelavi« spregovorila o dandanašnjem pretiranem čaščenju avtorja.Preberi

Načrt, da letos pa res grem na sejem otroških knjig v Bologno, je padel že pred nekaj meseci. Po eni strani je to za nekoga, ki se poklicno ukvarja s tem, da otrokom teži, kaj naj berejo, založnikom, kaj naj izdajajo, in sebi, kaj naj piše, skorajda nujno, in dejstvo, da me do letos v Bologni še niso videli, se sliši skorajda bogokletno. Po drugi strani pa mi je, po pravici povedano, ustrezala tudi ideja o enodnevnem izletu samo zame. Ker na sejem otroških knjig otroci – oziroma kdorkoli, mlajši od 18 let, da bo definicija bolj natančna – ne smejo. Psi pa samo z nagobčniki. Preberi

Priznam, da med številnimi nagradami, ki se jih podeli na slovenskem knjižnem sejmu, nekatere le stežka kritiško presodim. In to je dobro. Sejem namreč s tem osvetljuje literarna in založniška območja, ki jih pozabljam(o). Naj gre za podeljevanje zlatih hrušk (najboljši naslovi za otroke in mladino), nagrado za najboljšo poslovno knjigo, najlepšo slovensko knjigo ali nagrado zlato okno (najboljša knjigarnišk izložba). Nekakšno željo po popravljanju krivic je videti v nagradah mira (namenjena je izključno ženskim ustvarjalkam), v Schwentnerjevi nagradi in priznanju (saj radi pozabljamo na pomen založb)Preberi

Letos sem, priznam, le stežka našla nekaj predavanj/debat/pogovorov, ki so me na sejmu pritegnili, in še manj takšnih, o katerih bi se mi zdelo smiselno spisati novinarsko poročilo oz. komentar. Letošnji program se mi je v splošnem zdel nekoliko pust, neorganiziran, predvsem pa – kar zadeva literaturo in dogodke, povezane z leposlovjem oz. umetnostjo – prežvečen. Preberi

Potovanje na beograjski knjižni sejem se je začelo kot v kakšnem avanturističnem romanu – s prijateljico sva se s pomočjo spletnega portala, ki objavlja mednarodne prevoze, znašli v majhnem avtu skupaj z travmatiziranim in anesteziran psom, ki so mu v mladosti prerezali jezik, ter dvometrskim srbskim košarkašem, ki se je s sključenimi rameni in koleni vedno bolj spreminjal v škatlo na kup zmetanih kosti, ki se trudi ohraniti kompaktno celoto. Carinikov smo se izognili v velikem loku, saj jim je že na obrazu pisalo, da se jim z nami ne ljubi ukvarjati,Preberi

Tokratni dnevi knjige v Mariboru so potekali v znamenju še posebej zanimive teme »prepovedanih« knjig. Marsikdo, ki je pričakoval, da se bodo na tapeti znašle najrazličnejše kontroverzne knjige o incestu, pedofiliji, sodomiji itd. domačih in svetovnih avtorjev, je bil razočaran, saj so bile v ospredju knjige, ki jih je Univerzitetna knjižnica Maribor predstavila javnosti še pred osamosvojitvijo Slovenije, leta 1990, ko je odprla vrata t. i. D-fonta, v katerem so se znašle zlasti knjige slovenskih piscev, ki so zaradi komunističnega režima prebegnili v tujino,Preberi

Priznam, kot prebivalki urbane vasice se mi je zdel London v prvih dneh rezidence v nebo vpijoče ustrahujoč. Večkrat potujem sem čez vikende ali za kak teden, po obiskih. Ko pa sem se pricijazila za mesec dni z velikimi načrti o zatišju za pisanje, obisku knjižnega sejma in vsesplošnem večernem razvratu, sem naletela na strahce v svoji glavi in vsi so čebljali drug prek drugega, češ, nekatere ljudi London izvrže, kakor hitro šavsne po njih. Tiste dni me sploh ni čudilo, da je centru Londona dobesedno uhajal plin! NesrečniPreberi

Dogajanje na Pisateljskem odru je otvorila Brina Svit, ki je s povezovalko pogovora, prevajalko Barbaro Simoniti, predstavljala in razpravljala o svojem najnovejšem romanu z naslovom Slovenski obraz. Povod za pisanje knjige je bila pisateljičina ljubezen do tanga, ki jo je tudi popeljala v Buenos Aires, kjer je spoznala slovenske Argentince, o katerih je v romanu pisala zgodbe. Po njenih besedah je to knjiga o identiteti oziroma potopis notranje pokrajine. Svitova sicer tudi sama že dobri dve desetletji živi v Parizu in zato tudi razume to dvojnost. TekomPreberi

Dogodkom Debatne kavarne, ki so potekali v sredo, 26. 11. – torej na otvoritveni dan knjižnega sejma –, je bilo z izjemo časovne sorodnosti skupno tudi to, da so skušali biti aktualni. Predmet njihove obravnave so zaznamovale nove prakse in pristopi, ki se bi naj zgodili zavoljo razvoja (internetne) tehnologije ali pa zato, ker so bile teme pogovorov nekoliko osrediščene okoli mladih.Preberi

Na Pisateljskem odru knjižnega sejma se je dogajalo tudi za vikend. V soboto je bil popoldne na sporedu pogovor z Ervinom Fritzem, zvečer pa klepet med Katjo Perat in Boštjanom Naratom. Za poznanstvo med njima je krivo dejstvo, da je Boštjan Katjo ob priliki označil za pripadnico svojega »plemena«, ljudi, ki ga na tak ali drugačen način nagovarjajo, pa čeprav jih pozna zgolj bežno ali sploh ne – pojem plemena mu je, je priznal, veliko bliže kot pojem generacije. Katjo prav tako moti težnjaPreberi

S knjižnega sejma najbrž še nobeno leto nisem prišla tako poklapana. Morda sem kriva sama, ker sem si izbrala napačne debate in sem pretekla leta izbirala bolje, ampak četudi vzamem to v zakup, so bili dogodki, ki sem jih letos obiskala, vseeno skrajno klavrni in – pravzaprav – ne(povsem)vredni javne prezentacije.Preberi

Preden sem moral za namene tega članka zjutraj na sejem, sem najprej prebral časopis – pri čemer je »prebral« bolj ali manj evfemizem za hitro kroženje po naslovih – in potem šel na internet. Pretveza, pod katero to ponavadi storim v prvi uri svojega budnega življenja, je skoraj vselej enaka – preveriti elektronsko pošto in še nekaj ›nujnosti‹ – in praktično nikoli mi ne uspe narediti samo tega. Skoraj vedno zaokrožim še po izbranem venčku strani, sicer čisto uglednih (manj ugledne bom zamolčal), a tudi po njih bolj ali manj listam oziroma koleščkamPreberi