Ideja, da bi moralo nekaj biti, nekaj več od tega, kar nam je dostopno, šele proizvede vtis, da nimamo ničesar in da živimo v praznini.

Začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.

Samozdravljenje resnično hudih bolezenskih stanj je voda na mlin turbokapitalizma, saj razbremenjuje sistem in nalaga odgovornost posamezniku.

Literatura in literarna kritika sta potisnjeni na obrobjue kulture, saj posamezniku postavljata zahteve, ki so redko združljive z zahtevami kulturne industrije, ki daje prednost zabavi.

Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

Začetek marca je bil za Rusijo posejan s pomembnimi datumi. Drugega marca je Mihail Gorbačov praznoval 85 let, kar je enajst let več, kot jih je imela Sovjetska zveza, ki jo je skušal reformirati konec osemdesetih. Peti marec je dan obletnice smrti Josifa Visarionoviča Džugašvili, to je Stalina. Popularnost generalissimusa v ruski družba vztrajno raste nekje od leta 2005 naprej, prisoten je v političnem in družbenem diskurzu, postavljajo se mu novi spomeniki. Osmi marec pa je – sicer mednarodni – dan žena,Preberi

V pričujočem sestavku bom skušal opraviti analizo vključitve kulture v trenutni politično-ekonomski sistem in razmisliti, kakšno vlogo lahko igra kultura pri vzpostavljanju novih družbenih paradigem. Najprej moramo ugotoviti, da živimo v neoliberalno-kapitalističnem svetu, ki se drži nekaterih domnevnih lastnih ekonomskih aksiomov. Ti se vrtijo predvsem okoli nevidne roke trga, prostega pretoka kapitala, močne pravne države in šibke države v smislu proste odločitve izbire življenja. Pri tem velja poudariti, da gre za domnevne predpostavke neoliberalizma inPreberi

»Ako govorimo o propadu Evrope, mislimo na
propad razpadajočega kapitalizma, ki sicer še
skuša z vsemi sredstvi kraljevati po Evropi,
ki pa bo kakor vsaka krivica moral v teku let
propasti.«

Po nedavnem izidu Kosovelovih aforizmov in pesmi, zbranih v zbirki #Pravica, so nam pri založbi Sanje ponudili novo zbirko, tokrat pesnikove poezije in poezije v prozi, zbrane pod ponovno zelo aktualnim in v duha časa vpetim naslovom #Človek (Milijoni umirajo, a Evropa laže).Preberi

Torej. Pred časom sem prejel elektronsko pošto od neznanca, ki se mi je predstavil kot glasbenik in ljubitelj besedne umetnosti; nekje da je prebral nekaj prevodov mojih besedil, zdaj pa, ker bo še nekaj časa v Ljubljani, če imam čas, predlaga, da se dobiva na kakšni kavi. Precej časa je trajalo, da sva se tudi res dobila, in vse, kar sem vedel, preden sva se končno zmenila, je bilo to, da bodo v Slovenski filharmonijiPreberi

Mats Kolmisoppi (1976), menda v zadnjih desetih letih eden najzanimivejših švedskih avtorjev, je v Ljubljano pripotoval tik po podelitvi nagrade v Stockholmu. Ker gre za avtorja štirih knjig – dveh romanov in dveh zbirk kratkih zgodb –, se je moderatorju večera in stanovskemu kolegu Dušanu Šarotarju najprej zdelo smiselno zastaviti eksistencialno vprašanje: kako je biti pisatelj na Švedskem? Kolmisoppi, na prvi vtis precej tih, že skoraj plah, je pojasnil, da je v zadnjih letih naPreberi