Kako je mogoče, da so se vsa merila in vsi standardi, ki nam jih je uspelo z muko osvojiti in ki so jih pomagala oblikovati stoletja in tisočletja pisanja poezije, v hipu spremenili?

Draga Frankfurt 2022! Kmalu bo dve leti, odkar se precej očitno spogledujeva. A nikoli ti nisem povedala, kako sem te še pred tem s strani skrivaje opazovala, noben tvoj gib mi ni ušel na Instagramu.

Kritika ne sme biti privlačna, ampak natančna in pravična, če naj bo del javne sfere, ki se noče spustiti po spirali postdemokracije.

Breme bo najtežje ravno za Petra Handkeja, saj bo, vsaj v sedanjosti in v bližnji prihodnosti, pozornost vleklo nase in jo odvračalo od Handkejevega izjemnega pisanja.

Za slovenskega bralca, v katerem današnja Romunija medijsko figurira predvsem kot razvlečena kolona zatemnjenih kombijev na avtocesti proti Italiji, je izbor sodobne romunske poezije dobrodošla intervencija, saj njena progresivna urbana govorica kaže, da ti kombiji niso toliko podoba »Romunije« kot podoba naše nezmožnosti uzreti zapletenost in celovitost vsakdana, v katerem živimo. 

V spomin na Petra Kolška tokrat še na spletu objavljamo intervju – prvi s Kolškom sploh –, kot je leta 1999 izšel v reviji Literatura, ponatisnili pa smo ga tudi že v jubilejni 150. številki intervjujev decembra leta 2003.

Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi - Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih.

Sočasja so sicer dobrodošel doprinos k razumevanju ustvarjanja Jureta Detele predvsem zaradi videoposnetkov pesnika samega, žal pa se zdi, da njihova kontekstualizacija ni dovolj domišljena.

Simpozij se je zaključil z nič kaj presenetljivo ugotovitvijo, da je Cankarja tudi danes vredno brati. Zagotovo pa je o njem vredno tudi razpravljati. In to nad omejitvami politične dvopolnosti, pretekle in današnje.

Fokus mednarodne konference Na vzhod! je slonel na vprašanju, kako se kvirovska besedila obnašajo v okolju, ki jih do nedavnega (bolj ali manj) ni preneslo.

Imel sem srečo, da mi je pred skoraj tridesetimi leti še uspelo ujeti nekaj tega davnega duha, ki je skupaj z mojim staranjem začel počasi ugašati, da bi danes popolnoma izginil, se podredil navadam sodobnega sveta; hitrosti, želji po uspešnosti na domačih in tujih trgih, predvsem pa konstantnemu trošenju energije in časa za dejavnosti, ki s pisanjem kot duhovno disciplino, osredotočenostjo, skoraj molitvijo, nimajo popolnoma nobene zveze.

Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.

Kritika zagotovo ne bi smela pristati v sferi elitizma. Kritika seveda ne sme a priori zavračati kakršnihkoli literarnih smeri ali umetniških praks ter dajati prednosti le tistim, za katere meni, da so sposobne izpolniti le najvišje estetske ideale. Po drugi strani pa ne sme nekritično aplavdirati kakršnemukoli umetniškemu izrazu ali smeri le zato, ker je nova, manjša ali ker se trudi ujeti trenutne težave sodobnega sveta.