Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se je razpasel na naši literarni sceni. Gre za slog, ki temelji na anekdotah iz avtorjevega življenja. Kot je Mendiževec pokazal (če tekst preberemo), v tem slogu ni opaziti moči neke samoafirmacije, ampak gre v prvi vrsti za reaktivno početje, kiPreberi

No, saj tako hudo spet ni bilo.

Na prvi Pelinkovec sem prišel točno ob uri, ker pa je bila mala dvoranica na sedežu IRIU – kjer se človek kljub stanju na eni nogi že prvi hip počuti neznansko udobno in domače, kar je za človeka s prepoznano panično motnjo vsaj nenavadno – že takrat skoraj polna, sem bil med zadnjimi srečneži, ki so se uspeli preriniti do improviziranih sedišč tik za izložbeno šipo. Stolov najbrž žePreberi

V noči s petka na soboto, okoli treh zjutraj, je Nina Medved vzela v roke knjigo pesmi in jih začela brati. Brala je zelo doživeto. Ob pesmi, v kateri avtor pravi, da njegova poezija ni preveč dobra in da ona, torej tista, ki v pesmi nastopa, nima preveč lepih nog, je celo začela razkazovati svoje lepe noge. Nek fant jo je vprašal, koga bere, in rekla je, da velikega Bukowskega, nakar je on pripomnil, daPreberi

Ker se poezija v glavnem dogaja v bolj skritih kotičkih, še najraje na samem, je športno soočenje avtorja s samim sabo lahko presenetljivo doživetje. Kjer prevladuje mnenje, da je poezija tako ali tako nedotakljiva, zavezana višavam, ki jih v resnici nihče niti ne poskuša dosegati, bo tudi zahteva po dobri poeziji nezdružljiva z željo po njeni tehnični dovršenosti. Toda poezija je ravno toliko stvar mišic, kot je šport stvar srca: dobri rezultati so stvar vajePreberi