Nekoliko zasanjani naslov najnovejšega romana Lucije Stepančič "Naj me kdo zbudi", romana z naslovnico, na kateri je reprodukcija Lazzarinijeve baročne slike "Rinaldo in Armida" (1690), ki upodablja ljubezensko idilo, ki jo utegne kmalu končati pogled v zrcalo, zavaja dovolj, da obenem zbuja slutnjo nočne more.

V Luknjah in svetu, ki ga pišejo, se brišejo meje med realnostjo in fikcijo, med posredovanostjo in takojšnjostjo, mestoma se zdi, kot da se vzpostavlja »realnost« simulakra, fascinacij, migetajoče, negotove površine obstoja, kar katastrofa le stopnjuje.

V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot "detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši".

Po velikem uspehu je bil pritisk za nadaljevanje ogromen, in zdi se, da Golob ni izkoristil naleta, saj je pričujoči drugi del, Leninov park, bolj senca Jezera kot pa njegovo udarno nadaljevanje.

V novi kratkoprozni zbirki s pomenljivim naslovom Pohlep, ki je izšla lani pri novomeški založbi Goga, zvezda slovenske publicistike Miha Mazzini tako kot v svojih kolumnah nastavlja ogledalo sodobni slovenski družbi.

O romanu Petra Rezmana: Barbara in Krištof

Brskanja, nova prozna zbirka Vinka Möderndorferja, imajo nenavadno (ne)učinkovito zasnovo: v zbirki je namreč osem kratkih zgodb, od tega jih je šest na ravni idej, tem, književnih oseb, naracije, atmosfere etc. (na vseh ravneh besedila torej) poenotenih. Božična zgodba, Preteklost v škatli, Miš, Začetek pesmi, Končno je crknila ter Velikonočna zgodba dajejo vtis, da bi bilo zbirko mogoče brati tudi kot fragmentaren roman, vsekakor pa kot močno konceptualno zbirko proze. Vse naštete zgodbe so pisane iz perspektive prvoosebnega pripovedovalca, zdi se da »vednoPreberi

Pianistov dotik je roman, ki omogoča skrajno heterogeno recepcijo. Bržkone ni niti naključje, da se lahko ozremo tako po Komelovi strokovni monografiji Poskus nekega dotika (pričujoči romaneskni prvenec lahko z nekaj domišljije razumemo kot leposlovni korelat prav temu besedilu) kot tudi po njegovem besedilu Twin Peaks in postmodernizem.Preberi

Očitno bo književno leto 2015 zaznamovano z vstopom (kulturnih) novinark na polje književnosti. Zbirka kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki je namreč prvenec izpod peresa Agate Tomažič, do sedaj v javnosti bolj znane po svojem novinarskem delu.

Zbirko sestavlja trinajst zgodb, ki bi jim težko našli očiten in oprijemljiv skupni imenovalec, mogoče bi rdečo nit zbirke še najlaže opisala z izmuzljivima pojmoma, kot sta nenavadnost in skrivnostnost, ki vznikata iz poteka in vsebine zgodb. Ta označevalca sta na primer močno prisotna v zgodbi Žabji princ, ki jePreberi

Boris A. Novak v svojem obsežnem pesniškem opusu, ki se kot reka vije od svojega avantgardno-eksperimentalnega izvira do uporabe klasičnih form, med seboj združuje, pod svojim zaščitnim geslom, sinestezijo zvena in pomena. Plodovito pesniško popotovanje, ki prehaja vse od igrivosti ter čudenja ob lepotah sveta do spoprijemanja z avtopoetološkimi/etičnimi problemi ob grozi sveta, Novak zaokrožuje s svojim življenjskim projektom, »eposom« Vrata nepovrata. V njem je po eni strani opaziti tako odmeve avtorjevega zrenja sveta iz mladostne pesniške zbirke Definicije (2013) kot tudi motive ter tematiko, zapisanePreberi

»Pet let proučevanja in tri leta pisanja je dovolj; dobil sem odgovore, ki sem jih iskal, čas je za kaj novega.« Tako torej. Mazzinija so – očitno – zanimali osrednji mehanizmi, ki poganjajo (ali »držijo«) slovensko družbo, zdaj jih je spoznal, vpisal jih je v kolumne (ki so se mu zdele najboljša oblika za povzemanje petletnega proučevanja) in zatem mu je preostalo le še tisto, kar slovenskim pisateljem (in Mazzini je med drugim tudi to),Preberi