Ko je beloruska pisateljica in raziskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, so bili odzivi vsaj glede na siceršnji pomen nagrade relativno pičli in razmeroma hladni. Tu in tam se je pojavil očitek, da formalno sploh ne gre za pisateljico, da ime ni dovolj znano in da imamo ponovno opravka s podeljevanjem na podlagi družbenokontekstualnih, manj pa literarnih okoliščin … Precej drugače kot pri (ponovno »sporni«) podelitvi le leto kasneje, ko je švedska akademija izbrala Boba Dylana in je po medijih završalo …

Pravijo, da je v Peterburgu pomlad. Kaj res? No, morda pa res. Vsi spomladanski znaki so tu. Polovica mesta ima gripo, druga polovica pa vsaj smrka, če ne drugega. Takšni darovi matere narave prepričljivo pričajo o njenem preporodu. Torej imamo res pomlad! Tradicionalni čas ljubezni!

Šola za delikatne ljubimce se bere kot 50 dni trajajoč dialog (avtorica v Uvodu pravi, da jo je pisala kot pastiš Platonovega Fajdra) med Tašo, magistrsko študentko klasične filologije iz Beograda na izmenjavi v Atenah, in Aleksejem, starejšim ruskim igralcem, »zaslužnim umetnikom«, ki je v mesto prišel na študijski dopust, da bi preučil grško gledališče in poskušal navezati stike z lokalnimi umetniki.

Mladega jugoslovanskega pisatelja Veliborja Čolića vojna izžene v Francijo, kjer znova začne kot osamljen nihče s kovčkom in pisalnim strojem, v petintridesetih korakih pa v prepletu melanholije, ironije in črnega humorja opiše prva leta svojega vzpona z izgnanskega dna v vrhove svetovne literature.

Z merjenjem časa je človek vsaj malo poenostavil vrveči kaos okrog sebe, s koledarji pa je čas poimenoval, ga razporedil, popredalčkal in konec koncev udomačil. Podobno je poskušal z besedo, a ta je vedno ostajala neugnana, igriva, polna možnosti in svobode, zato je pričujoči Lunin koledar, praznična pesniška pratika mojstra Borisa A. Novaka, čudovita zmes pesniške besede in sistematičnega časomerstva.

Se vam je kdaj ob branju kakšne knjige utrnila misel, da ste padli v zgodbo z »neprijetnimi«, čudaškimi, celo nevšečnimi liki, z liki, ki v nekem specifičnem prostoru, narativno spleteni atmosferi ali mehurčku ustvarjajo napetost nelagodja ali celo bizarnosti?

Da bo letošnje leto ponudilo več knjižnih naslovov, ki se bodo tako ali drugače ukvarjali z epidemijo covida-19, bi si bržkone večina upala staviti že ob t. i. prvem valu.

Kratka proza zbirke "Trinajst" prinaša nabor besedil, ki jih – razen uvodne kratke zgodbe »Oratorij dišečega časa« – povezujeta zlasti motiv metamorfoze (pretežno človek prehaja v razne druge živalske in rastlinske oblike; obratnega procesa ne poznamo) ter raziskovanje odnosa med človekom, nečloveškimi živalmi in »naravo«.

Nekoliko zasanjani naslov najnovejšega romana Lucije Stepančič "Naj me kdo zbudi", romana z naslovnico, na kateri je reprodukcija Lazzarinijeve baročne slike "Rinaldo in Armida" (1690), ki upodablja ljubezensko idilo, ki jo utegne kmalu končati pogled v zrcalo, zavaja dovolj, da obenem zbuja slutnjo nočne more.

V Luknjah in svetu, ki ga pišejo, se brišejo meje med realnostjo in fikcijo, med posredovanostjo in takojšnjostjo, mestoma se zdi, kot da se vzpostavlja »realnost« simulakra, fascinacij, migetajoče, negotove površine obstoja, kar katastrofa le stopnjuje.

V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot "detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši".

Po velikem uspehu je bil pritisk za nadaljevanje ogromen, in zdi se, da Golob ni izkoristil naleta, saj je pričujoči drugi del, Leninov park, bolj senca Jezera kot pa njegovo udarno nadaljevanje.

V novi kratkoprozni zbirki s pomenljivim naslovom Pohlep, ki je izšla lani pri novomeški založbi Goga, zvezda slovenske publicistike Miha Mazzini tako kot v svojih kolumnah nastavlja ogledalo sodobni slovenski družbi.

O romanu Petra Rezmana: Barbara in Krištof

Brskanja, nova prozna zbirka Vinka Möderndorferja, imajo nenavadno (ne)učinkovito zasnovo: v zbirki je namreč osem kratkih zgodb, od tega jih je šest na ravni idej, tem, književnih oseb, naracije, atmosfere etc. (na vseh ravneh besedila torej) poenotenih. Božična zgodba, Preteklost v škatli, Miš, Začetek pesmi, Končno je crknila ter Velikonočna zgodba dajejo vtis, da bi bilo zbirko mogoče brati tudi kot fragmentaren roman, vsekakor pa kot močno konceptualno zbirko proze. Vse naštete zgodbe so pisane iz perspektive prvoosebnega pripovedovalca, zdi se da »vednoPreberi

Pianistov dotik je roman, ki omogoča skrajno heterogeno recepcijo. Bržkone ni niti naključje, da se lahko ozremo tako po Komelovi strokovni monografiji Poskus nekega dotika (pričujoči romaneskni prvenec lahko z nekaj domišljije razumemo kot leposlovni korelat prav temu besedilu) kot tudi po njegovem besedilu Twin Peaks in postmodernizem.Preberi

Očitno bo književno leto 2015 zaznamovano z vstopom (kulturnih) novinark na polje književnosti. Zbirka kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki je namreč prvenec izpod peresa Agate Tomažič, do sedaj v javnosti bolj znane po svojem novinarskem delu.

Zbirko sestavlja trinajst zgodb, ki bi jim težko našli očiten in oprijemljiv skupni imenovalec, mogoče bi rdečo nit zbirke še najlaže opisala z izmuzljivima pojmoma, kot sta nenavadnost in skrivnostnost, ki vznikata iz poteka in vsebine zgodb. Ta označevalca sta na primer močno prisotna v zgodbi Žabji princ, ki jePreberi

Boris A. Novak v svojem obsežnem pesniškem opusu, ki se kot reka vije od svojega avantgardno-eksperimentalnega izvira do uporabe klasičnih form, med seboj združuje, pod svojim zaščitnim geslom, sinestezijo zvena in pomena. Plodovito pesniško popotovanje, ki prehaja vse od igrivosti ter čudenja ob lepotah sveta do spoprijemanja z avtopoetološkimi/etičnimi problemi ob grozi sveta, Novak zaokrožuje s svojim življenjskim projektom, »eposom« Vrata nepovrata. V njem je po eni strani opaziti tako odmeve avtorjevega zrenja sveta iz mladostne pesniške zbirke Definicije (2013) kot tudi motive ter tematiko, zapisanePreberi

»Pet let proučevanja in tri leta pisanja je dovolj; dobil sem odgovore, ki sem jih iskal, čas je za kaj novega.« Tako torej. Mazzinija so – očitno – zanimali osrednji mehanizmi, ki poganjajo (ali »držijo«) slovensko družbo, zdaj jih je spoznal, vpisal jih je v kolumne (ki so se mu zdele najboljša oblika za povzemanje petletnega proučevanja) in zatem mu je preostalo le še tisto, kar slovenskim pisateljem (in Mazzini je med drugim tudi to),Preberi