Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica. Je predvsem režiserka, a obenem tudi scenaristka, montažerka, scenografka, kostumografka, producentka … Po izobrazbi diplomirana ekonomistka, ki je v osemdesetih začela ustvarjati performanse, v devetdesetih pa vzporedno s performansi tudi filme. Posnela je tri dokumentarce in enajst igranih filmov: šest kratkih in srednjemetražnih (Hydra (1993), Obiskovalec (1995), Tajga (1996), Postaja 25 (1997), Menhir (1999), Homo Erectus (2000)) ter pet celovečercev (Phantom (2003), Le Grand Macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019)).

Če bi želele_i Male ženske (Little Women), klasiko, pod katero se je podpisala Louise May Alcott, predstaviti z vidika recepcije, adaptacij, prevodov itd., bi bilo o tem mogoče napisati novo in verjetno še daljšo knjigo od njih samih. Katere Male ženske? Že tu se zaplete … Male ženske so skoraj nekakšna institucija, ki zahteva dodatno kanonizacijo.

Prejšnje leto je na Berlinskem filmskem festivalu debitiral Berlin Alexanderplatz, ambiciozna adaptacija istoimenske romaneskne weimarske klasike. Nemško-afganistanski režiser Burhan Qurbani je predstavil triurno epopejo, ki si prizadeva izvorno zgodbo ubesediti v geopolitičnem in duhovnozgodovinskem kontekstu tega trenutka.

Klub golih pesti se na vse pretege trudi pokazati, kako kul je biti antipotrošniška himna.

Nenehno pehanje za smislom je nevarno, ker je ustvarjanje smisla na silo nevarno.

Ni me sram priznati, da sem ob prvem branju Kradljivke knjig jokala kot dež.

#Metoo in Time’s Up, gibanji proti spolnemu nasilju in diskriminaciji, sta v zadnjih dveh letih zaznamovali večji del filmske industrije, manj raziskano pa je, kako sta zaznamovali sopotnico industrije, filmsko kritiko.

Sočasja so sicer dobrodošel doprinos k razumevanju ustvarjanja Jureta Detele predvsem zaradi videoposnetkov pesnika samega, žal pa se zdi, da njihova kontekstualizacija ni dovolj domišljena.

Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?

Verjamem, da lahko vzpostavljam most med področjem filma in filmarji ter državo in njeno birokracijo.

Ne predstavljam si, da bi nekdo poklical kostumografa, ga angažiral in mu rekel, da bo delo dobil plačano, če bo film na koncu všeč komisiji. Scenaristi smo, po drugi strani, ves čas pri tem. Pišemo in delamo, delamo in pišemo na zalogo, za komisijo. Lahko umrem z več zanimivimi zgodbami, pa tega nihče niti opazil ne bo.

Živimo v zapletenih časih. In vzgoja najmlajših otrok je v teh časih vse prej kot preprosta. Pustimo ob strani odrasle vidike družinskih težav – od finančnih in prostorskih, do partnerske nestanovitnosti ter problemov s službami tistih, ki so v biološkem smislu najbolj godni za ustvarjanje družine. Pustimo ob strani celo biološke specifike otrok, ki nekaterim staršem prinesejo ogromno dela in skrbi (zdravstvene težave, velika razposajenost, nočno nespanje), drugim pa prepričanje o tem, da je mirnost, krotkost in ubogljivost njihove dece posledica starševske flegmatičnosti in »nekompliciranja«. Pustimo vse to ob straniPreberi

Vsi prikimavamo, ko nanese vprašanje na pomanjkanje scenarističnih veščin v slovenskem filmsko-televizijskem prostoru, ampak po vsem kimanju se zgodi in spremeni bore malo. Zakaj je tako? Ker vemo le, kaj je narobe, ne razumemo pa, kako bi bilo zares prav. Ker nimamo znanja in resnične vednosti, kako naj bi se stvári streglo. Celo kadar se strinjamo, da sta si literatura in scenaristika bolj vsaksebi, kot bi si upali verjeti, ne razumemo, v čem so praktične razlike. Po zaključku šole Pokaži jezik, od katere je minilo sedem let, je tako Scenarnica prvi resni projekt scenarističnega učenja in dela pri nas, ki želi pisanju celovečercev priti čim bolj do dna.Preberi

Leta 2013 je izšel ponatis knjige A Crack-Up at the Race Riots. Leta 1998 jo je napisal Harmony Korine in povedal, da govori o rasni vojni, ki se dogaja na Floridi, kjer Judje sedijo na drevesih, črnce vodi MC Hammer, belce pa Vanilla Ice. Dodal je tudi, da gre za »veliki ameriški izberi-svojo-avanturo roman«. Če knjigo prelistamo, vidimo, da gre za zbirko (zelo) kratkih besedil, seznamov, ročno napisanih vrstic in nekaj porisanih fotografij.Preberi

Razvpiti Houston, imamo problem je v preteklih tednih napolnil časopisne strani slovenskih, pojugoslovanskih in tudi tujih medijev, zato skorajda ne potrebuje več predstavitve. A vendar: gre za prvi celovečerec režiserja Žige Virca, ki se je po kratkem filmu Trst je naš že drugič poigral z jugoslovansko mitologijo in med drugim pristal na prestižnem Tribeca festivalu. Houston, imamo problem je videti kot dokumentarec, a je definiran kot igrano-dokumentarni film (docu-fiction), kar pomeni, da odkrito priznava, da je njegova zgodba delno ali popolnoma izmišljena. Preberi

Ko te nekdo predstavi kot scenarista ali ko se nekje predstaviš kot scenarist, se ljudje hitro nasmehnejo in te, tudi če jim film ne predstavlja resne življenjske preokupacije, brez zadržkov vprašajo, ali si wanna-be scenarist in ali je kdo že dejansko posnel kakšno stvar, ki si jo napisal. Ljudje dobro vedo, za kaj gre, vedo tudi to, da izrazito velikih stvari nisi spravil skupaj (v življenju še niso slišali za »slovenskega scenarista«), še manj pa ti je uspelo zasnovati kaj zares dobrega – slovenskega filma in nadaljevank se ravno ne držijo superlativi.Preberi

Velika mala vas je majhna. Ima eno ulico, ki ji rečejo Dolga. Dolga ulica pa je blatna cesta, obrobljena z belimi hišami. Ko greš po tej ulici v eno smer, pravijo, boš prišel do sončnega vzhoda. Če pa greš v drugo smer, boš prišel do sončnega zahoda.