Ali res potrebujemo dogodek, ki se osredotoča na dihotomijo med umetnikom in kritikom?

»Osebno je politično,« bi najraje zakričala taksistu, vodiču, Ivanki, širnemu svetu, pa ne bom, ker vem, kaj so mislili, in ker ni zraslo na mojem zelniku.

#Metoo in Time’s Up, gibanji proti spolnemu nasilju in diskriminaciji, sta v zadnjih dveh letih zaznamovali večji del filmske industrije, manj raziskano pa je, kako sta zaznamovali sopotnico industrije, filmsko kritiko.

Tudi sama sem se torej sčasoma, po številnih negotovih prekarnih vrstah zaposlitev v t. i. starih medijih, po sili razmer napotila v razpršenost in (nišno) dostopnost, a za javno sfero precejšnjo ničnost t. i. novih medijev.

Kategorija ženske je postavljena pod vprašaj, ker je znotraj zgodovinskega okvira na zahodu nastala nova identitetna skupina, ki se ne vklaplja v obstoječe pozicije moškega in ženskega.

Ne le da je biologija, enako kot druge znanstvene discipline ideološko (in kapitalsko) kontaminirana – feministično raziskovanje pokaže na učinkovanje ospoljenih diskurzov na sama telesa. Ne le da telo neposredno ni dostopno, da je lahko le »telo v diskurzu«, sam diskurz je eden od dejavnikov telesnosti.

Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu.

Ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.

Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?

Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

Za obtožbo zadostujejo govorice na internetu. In dvomiti v tožnike pomeni dvomiti v ženske in žrtve, žrtve pa imajo vedno prav. Ko so žrtve. A biti žrtev dialektično pomeni imeti voljo do maščevanja, kot vemo iz balkanskih vojn.

Fabula 2018 – nepolemični in poljudni malomeščanski spektakel kulturne elite?

Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.

Opremljenim z zgodovinskim vedenjem, ki nazorno kaže, da so bili vsi poklici, preden so postali tipično ženski, prej moški, nam torej postane kristalno jasno, da je samo še vprašanje desetletij, kdaj bodo Silicijevo dolino zavzele (tudi) ženske.

Pesem izpljune, kar ji je položeno v usta, zato pesnik ni jezdec, temveč konj.

Alma Karlin, Tove Jansson, Anna Freud – biografija je vedno ideološki žanr. Kaj bi bilo sploh potrebno, da bi človek z raziskovalno naravnanim umom pomislil na zelo realno opcijo ne le »duhovnega«, temveč tudi povsem fizičnega razmerja med ženskama, ki spita v isti postelji?

Ne vem, kako se je začel pogovor, niti koliko sem bila stara, vsekakor sem bila še otrok, hoditi sem morala v osnovno šolo, vse skupaj pa se je odvilo zgoraj v dnevni sobi, kjer mi je babica rekla, da je »bolje imeti fante kot punce«. V smislu otrok. Ko sem jo vprašala, zakaj, je bila v zadregi – ne zato, ker bi se želela izogniti odgovoru, vsaj nisem imela tega občutka, šlo je bolj za to, da ni znala dobroPreberi

Nastavki za občutje, ki je sledilo, so prišli tisti večer, ko sem si prvič nadela pustno masko. Verjetno se je začelo tako. Z mojo prvo pustno masko v življenju. Zame je pust vsak dan, sem govorila dotlej, ne potrebujem pustne maske, da bi spreminjala svojo identiteto. Leta dolgo sem nad tem ritualnim odganjanjem zime in pripadajočim šemljenjem zamahovala z roko kot kaka najstnica, ki ne ve, da sta upiranje in cinizem kvečjemu načina utrjevanja obstoječega – njegov sestavni del in zagotovilo, da se ne bo nič spremenilo, še najmanj mi sami. Preberi

Po ugotovitvah zgodovinarjev bi naj vsak osmi človek, ki je živel v poznem srednjem veku, umrl nasilne smrti, ki jo je namerno povzročil drug človek. Če upoštevamo, da je tačas zaradi pomanjkanje osnovne higiene, medicinskega znanja in javnega zdravstva, razsajala pandemija kuge, nam ta podatek pove dosti o tedanji vrednosti človeškega življenja. Hobbesov opis naravnega stanja, v katerem je človeško življenje »osamljeno, revno, odurno, surovo in kratko«, se bere skoraj idilično. Prva in druga svetovna vojna, največji moralni katastrofi našega časa,Preberi