Tokratni dnevi knjige v Mariboru so potekali v znamenju še posebej zanimive teme »prepovedanih« knjig. Marsikdo, ki je pričakoval, da se bodo na tapeti znašle najrazličnejše kontroverzne knjige o incestu, pedofiliji, sodomiji itd. domačih in svetovnih avtorjev, je bil razočaran, saj so bile v ospredju knjige, ki jih je Univerzitetna knjižnica Maribor predstavila javnosti še pred osamosvojitvijo Slovenije, leta 1990, ko je odprla vrata t. i. D-fonta, v katerem so se znašle zlasti knjige slovenskih piscev, ki so zaradi komunističnega režima prebegnili v tujino,Preberi

Diskurz o vprašanju in problemih mladih – in vprašanje generacije, ki se nanj navezuje – je eno tistih, s katerimi se pogosto precej nemarno opleta. Mladi, pogosto razvrščeni v nepregledne, nenehno množeče se generacije v splošnem družbenem diskurzu izgubljajo individualnost in subjektiviteto, na generacije se namreč pripenjajo tudi generalizacije, preko katerih dobimo stereotipno podobo sodobnega mladega odraslega. Problematično je, da se mladim pogosto odvzame glas, izključeni so iz (političnega, ekonomskega, družbenega …) dialoga, hkrati paPreberi

Čeprav je Sabina Kosmačev tretji roman, ga je treba razumeti kot drugi roman v neki seriji, začeti z Varnostjo (2012), saj psevdonimski prvenec Hvalabogu (2006) predstavlja stilsko neko povsem drugačno, bolj jedko historično adaptacijo novozaveznih zgodb o Jezusu, z naslednjima dvema romanoma pa je Kosmač v romanopisje neposredno vnesel večino lastnosti kratkih zgodb, pisanih na podoben in sebi lasten način vse od prve objave leta 1987 v Mladini.Preberi

Tisto leto, imela sem jih osemnajst ali devetnajst, sem delala v eni izmed mestnih beznic, kjer sem v popoldanskih urah in med vikendi stregla pijancem s pivom, dopoldne pa sem hodila na novomeško gimnazijo in se pripravljala na maturo. Ta zadeva s pripravo na maturo, ki je kasneje vodila k univerzitetnemu študiju, ni bila posebej samoumevna: pred tem sem zamenjala že tri srednje šole. Povečini se je moje spoznavanje s posamezno šolo končalo ob zadostnemPreberi

V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija se namreč nevrotično loteva novih in novih začetkov romanov. V ozadju se (k svojemu koncu) odvija njena zbledela zveza s prizemljenim Draganom, ko spozna karizmatičnega Feliksa, »razočaranega mladega kantavtorja«. Drug v drugem prepoznata zaveznika v kritiziranju etablirane kulturniške scene; perfekcionistična Sofija, ki tako vestno briše prah v stanovanju, kot brišePreberi

Trinajst besedil zbranih v knjigi Pisanja in znamenja v večini predstavlja miselno prozo, ki je najbližje esejistiki, razen zadnjega besedila, ki je nagovor ob podelitvi nagrade. Velik del razmišljanj je nastajal v zadnjih nekaj letih, najstarejše pa seže v leto 2005. Besedila se dotikajo relativno oskega tematskega področja in so vezana na premišljevanje o literaturi, o delovanju pisatelja in drugih sopotnikov, odnosu pisatelja do lastnega ustvarjanja, ker gre za dokaj sveže pisanje, pa se pojavljajo tudi aktualna premišljevanja o krizi ter križih in težavah, ki so z njo povezani.Preberi

Američani so me s svojim bralskim angažmajem presenetili. Mogoče zato, ker živim v Cambridgeu, delu Bostona, kjer na podzemni železnici več ljudi v rokah drži knjigo ali bralnik kot pa telefon. Še verjetneje zato, ker je to mesto polno študentov z vsega sveta in nikakor ne predstavlja splošne ameriške populacije, pač pa zgoščeno populacijo knjižnih moljev, med katerimi recimo študentje prava, ki, izmozgani od študijske literature, za odmor prebirajo Melvilla in Tolstoja, ljubiteljsko delajo vPreberi

Kako bi opisal trenutno stanje kritištva v Švici? Imate mnogo aktivnih kritikov? Ima njihovo delo veljavo in širši kulturni vpliv?

Situacija je zaradi večjezičnosti države in kompleksne medijske krajine težko pregledna. Veliko kritikov piše priložnostno, veliko pa je tudi takih, ki svoje kritike redno objavljajo v tujini oz. je veliko tujih kritikov, ki delajo za švicarske medije. Mislim, da je ta pluralizem skladen s kulturno raznolikostjo države. Celotni družbeni pomen literature in literarne kritike pa se mi zdi zelo majhen.Preberi

Literarni večer v sodelovanju z MKC Črko in Umetnostno galerijo Maribor, na katerem so sodelovali mariborski avtorji iz »divjih« osemdesetih let Borut Gombač, Jože Kos Sine, Dragan Potočnik, Breda Slavinec, Marjan Pungartnik in s pomočjo posnetka tudi preminuli Tomaž Brenk, je bil zasnovan kot spremljevalni dogodek aktualne razstave MI, VI, ONI, ki bo v UGM na ogled do 9. februarja 2014. Razstava MI, VI, ONI. Fragmenti alternativnih praks 80-ih v Mariboru je prva tovrstna predstavitevPreberi

Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo o njej povedali drugi. Na Prangerju namreč (večinoma mlajši) udeleženci tako za okroglo mizo kot v publiki o poeziji govorijo s strastjo. Pa ne o poeziji nasploh, temveč o konkretnih novih slovenskih pesniških zbirkah, tistih devetih, ki jih sprotni selektorji izbirejo kot najboljše. In na Prangerju malo uživam v visoki ravni literarnega diskurza, malo pa me zmeraj daje zavist, kako da tako zavzete debate o prozi v Sloveniji ni.Preberi

Pri zbirki kratkih zgodb in odlomkov iz romanov zadnje generacije mariborskih piscev oziroma piscev, ki so si za dogajalni prostor v svoji stvaritvi vzeli štajersko prestolnico, se kar ponuja, da najprej prevetrimo njeno predhodnico. Monte Christo, kolesa, kurent oziroma Nova mariborska zgodba je, kot že v spremni besedi nakazuje Petra Vidali, odgovor na Mariborsko knjigo, zbirko pesmi, zgodb in pričevanj, ki jih je leta 1999 zbral in uredil Andrej Brvar. Slednjo zanima usoda Maribora kotPreberi

Na petkovi razpravi o knjigah Thomasa Bernharda, Maxa Frischa in Herte Müller je v zraku viselo nekaj evolucionističnega. Ne samo da je bila razprava usmerjena v izrazito visokogorsko (nemško) govorno področje, tudi sami udeleženci razprave – Jani Virk, Neva Šlibar in Uroš Zupan – so knjige omenjenih avtorjev razvrščali predvsem po svojih osebnih preferencah. Profesorica Neva Šlibar je na primer omenila, da so avtobiografske kratke zgodbe, naslovljene kot Moje nagrade, Bernhardova najbolj dostopna besedila: »Tu vidimoPreberi

Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, je tvegano vsaj v tem smislu, da se ne izrečeno ne bi ponovilo. Ker tukaj ne gre obnavljati elementarnih značilnosti sloga in fabule, ki so jih interpreti bolj ali manj zadeli in jih medtem večinoma že postavili v kontekst prejšnjih Jančarjevih romanov, se mi zdi smiselno spregovoriti o nečem, karPreberi