Tole je zlasti otok zakladov, razumete? Zakladov. In če bi res nadvse radi, da bi tole bil potopis, naj vam bo. Ampak s to odločitvijo ste Capusu naredili krivico.

O nesrečni ljubezni francoske srednjeveške učenjakinje Heloize in njenega učitelja Abelarda vemo takorekoč vse. Tudi roman Heloiza: Vrnitev besed je še ena od mnogih variacij na staro, že dobro znano temo.

Roman priznane nemške avtorice Monike Maron Animal triste je, na kratko, študija ljubezni.

Zadnji roman Michela Houellebecqa Podreditev je bil izdan na dan terorističnega napada na gizdalinski pariški časnik Charlie Hebdo, ki se je proslavil z upodobitvami islamskega preroka Mohameda na svojih kričečih in neokusnih naslovnicah. Tega dne pa jo je »krasil« nihče drug kot Houellebecq sam. Dva ločena dogodka, ki po naključju časovno sovpadata, nam kažeta na nerazrešeno vprašanje priseljencev muslimanske veroizpovedi v Franciji, kar je glavna tema romana, ki nam jo avtor predstavlja skozi oči univerzitetnega profesorja Françoisa.Preberi

Elena Ferrante je dokaz, da avtor ne potrebuje velikih tem, da je lahko dober, nasprotno; zdi se, da se v njenih romanih ne zgodi nič posebej pretresljivega. Zapuščena ženska, ki se v Dnevih zavrženosti za zaprtimi vrati doma vdaja žalosti in mozoljasta deklica, ki se v pričujočem romanu cele dneve uči in goji zavist do svoje prijateljice, bi bila lahko za osnutka za katastrofo. Ferrante je oba uspelo spremeniti v uspešnico.Preberi

Zgodovina predstavlja neizmerni vir navdiha. Pričevanja oseb o prelomnih dogodkih so vedno zanimiva, kar se bomo vprašali ob zadnjem delu Borisa Pahorja V imenu dialoga pa je, kako relevantna in privlačna so za razliko od pričevanj, razmišljanja o zgodovini, ki so na neki način sekundarna. Tukaj niti nimam v mislih strokovnih monografij, ki so same po sebi povsem drugačen tip dela, pač pa imam v mislih delo, kot je obravnavano, torej delo, ko avtor ne govori toliko o svoji neposredni izkušnji, pač pa na neki način aktualizira zgodovino in oživljaPreberi

Težko bi se domislili popolnejše oznake za čutno skandinavsko melanholijo, kot je naslov zbirke kratkih zgodb finske pisateljice Rose Liksom – Temni paradiž. Asociacijo vedno temačnih arktičnih koncev dopolnjuje podoba mehke snežne odeje, ki pusto krajino spreminja v beli raj. Mir in tišina. Kontemplacija. Ob vaški cesti kot kipi stojijo »bele snežne jerebice«. Neskončna belina sega vse do tam, kjer se »zemlja in nebo združita v neskončnost«, vse do …Preberi

Kaj imajo skupnega ženske, ki so mladost preživele v senci železne zavese in najlepša leta zapravile v vrsti za banane, ter sodobne najstnice, ki sicer imajo dovolj vitaminov, zdrave zobe in pozimi tople štumfe, ne najdejo pa kraja, kjer bi lahko v miru izgubile nedolžnost? Med branjem kratkih zgodb Uršul’e Kovalyk ugotavljamo, da presenetljivo veliko. Slovaška avtorica skozi slogovno izčiščene orise v ospredje postavlja Žensko. Morda se je svet res spremenil, toda Ženska še vedno »ne more zadeti zlate sredine«, pa naj bo pridna,Preberi

Med duhovitimi podredji, v katerih prvoosebni pripovedovalec razgrinja družinsko preteklost, Vielova inteligentna karakterizacija glavnega lika-pripovedovalca hkrati uspešno predstavi fenomen doma ostajajočih puer aeternusov. Francozi tem rečejo Tanguy, kar naključno sovpada s pisateljevim imenom. Obrobni detajl manj priča o korelaciji pisca z delom, a se pridružuje mnoštvu posrečenih besednih asociacij romana. Kjer so v prenosu na slovenski te izgubljene, bralec dobi pridobljeno z Bergerjem. Pripovedovalca Louis je v karikiranosti doziran preveč vešče, da bi lahko resno računali na avtobiografskost – ta pride do izraza pri opisih lokativa.Preberi

Romaneskni prvenec Donne Tartt (v ZDA izšel že leta 1992) pripoveduje zgodbo o šestih razvajenih bogataških mulcih na hampdenskem kolidžu, ki iz dolgčasa pod vplivom profesorja klasične grščine poskušajo obuditi razvratne bakhantske rituale, sicer pa dekadentno popivajo in brezsmiselno filozofirajo. Čeprav naj bi šlo za kriminalko, se razen umora, za katerega izvemo že na samem začetku, na skoraj šeststotih straneh ne zgodi prav nič. Tako nekako bi Skrivno zgodovino povzeli nekateri (na srečo dokaj redki) bralci, ki knjigi med drugim očitajo elitizem, razvlečenost, pretencioznost in prepotentnost. Drugi – in med njimi sem tudi sama – so mnenja, da gre vsekakor za kompleksno in premišljeno delo, ki zastavlja več vprašanj, kot lahko ponudi odgovorov.Preberi

Roman srbskega pisatelja Miće Vujičića v odličnem prevodu Urbana Vovka že z naslovom obljublja nogometno vzdušje, ki ga tudi ustvari, obenem pa se mimogrede in popolnoma lahkotno prelevi v družinsko pripoved, ki zna nasmejati in potegniti vase. Pripovedovalčeva družinska zgodovina namreč temelji na neverjetnih prigodah, kar je pričakovano že zaradi literarnih oseb. Te so izdelane ravno prav posebno, da presenečajo, in ravno prav običajno, da jim popolnoma verjamemo. Nogomet se v zgodbo vključuje predvsem s pomočjo očeta Sodnika, ki sodi »betonsko ligo« in je vesPreberi

Knjiga o knjigah. No, in nekaj komadih. Rekli bi, da gre za knjigo kritik in ne bi se kaj dosti zmotili. Ali pa tudi, saj besedila, ki nam jih v zadnjem delu predstavi Uroš Zupan, niso zvrstno prav lahko določljiva. Platnice govorijo o esejističnem, kar bi tudi šlo, a občasno zmanjkajo običajni elementi. Na nekaterih mestih gre tudi za spomine ali za literarne odlomke in morda še kaj. Skratka, mešanica, nedvomno svojevrstna, ki jo moramo prebirati s pogledom radovednosti in ne s prepričanjem, kaj da imamo pred sabo.Preberi

Slovenski obraz ni roman, ni zbirka kratke proze, ni esejistika – na zvrstno nejasnost opozarja tudi avtorica sama in zdi se, da je še najbolj točna oznaka »knjiga obrazov«. Točna tudi zato, ker – pravzaprav – precej spominja na knjigo obrazov, ki ni knjiga – ja, na Facebook.Preberi

Milan Kleč, ki je v svojem pesniškem prvencu Maroža (1976) tematiko črpal predvsem iz narave, je v svojih pesmih prek ponavljanja in spreminjanja besed z elementarnimi pomeni dosegel prvinske zapise, ki subtilno delujejo na bralčeve čute, ob tem pa izgradil svoj značilni navidezno impresionistični in komunikativni slog. V svojem nadaljnjem ustvarjanju je elementarni naravi dodal antropološke elemente, naravo pa oblikoval ne kot objektivno stvarnost, temveč absolutno enoto, s katero je človek neprekinljivo povezan. Ob temPreberi

Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo celo na mestu narediti seznam vseh tovrstnih tekstov in jih nato razdeliti v različne skupine (denimo s predvojno, vojno in povojno tematiko) in ob tem upoštevati vse možne kombinacije. Znotraj teh skupin bi nato določili še kraj dogajanja, ki je največkrat omejen na današnjo Slovenijo in bližnjo okolico, temu paPreberi

Zbirka kratkih zgodb Zorana Kneževića je podeljena različnim govorcem, vendar znotraj različnih perspektiv tako estetska uresničitev kot tudi geografska zamejenost gibanja likov kažeta na to, da je pisana z enotnega gledišča. Estetska uresničitev je poleg samega sloga vezana tudi na narativno strukturo, ki jo pri Kneževiću v večini zapolnjuje eksistencialna problematika, ki je denimo v Vrtiljaku vezana na (patriarhalno) družbeno strukturo samo, v Očeh Bajre Bešlića se veže na vprašanje vojne in njenih posledic, vPreberi

Slovenskih dram se ne izdaja in ne uprizarja. Skoraj nikoli. O slovenskih dramah se redko piše. Posledično se slovenskih dram tudi bere ne. (Skoraj) sploh ne. Ste mislili, da so drame literarne »avtoritete«, kakršna je Emil Filipčič, izjema? No – niso.Preberi

Pisanja v Franciji živeče slovenske pisateljice najbrž ni treba predstavljati na dolgo in široko. Noč v Reykjaviku tudi ni prvi roman, ki ga je napisala najprej v francoščini in je bil šele potem preveden v slovenščino (prevaja se sama oz. roman »napiše dvakrat«). Poleg romanov je napisala tudi radijsko igro, članke za Delo, njena zadnja knjiga, Slovenski obraz, pa poleg življenjskih zgodb Slovencev, živečih v Argentini, oz. njihovih potomcev, živečih v Argentini, vsebuje tudi avtoričinePreberi

Vidim jo, kako sedi ob oknu dnevne sobe s pogledom na Mesto in se sprašujem, o čem razmišlja, o zgodbi, ki bo nastala, o tem, kar vidi, kar smo številni mimoidoči spregledali. Okno nad oboki v prvem in hkrati zadnjem nadstropju hiše zgodb. Ja, točno tam, tik nad gospodom Wittejem, ki je tukaj stanoval vse svoje življenje, vse odkar so zgradili to hišo. Spodaj je trg Rose Luxemburg, še malo globlje pa drveče berlinsko podzemlje. Včasih, zelo zgodaj zjutraj, ko je vse še mirno, ga lahko začutiš.Preberi

V slovenski romaneskni hiperprodukciji se včasih zgodi, da se kakšen od naslovov brez posebnega razloga izogne tako uredniškemu očesu kot kritiškemu peresu. Pregljevemu romanu Pod srečno zvezdo, ki nosi letnico 2013, se je v elektronskem mediju www.ludliteratura.si zgodilo prav to, saj romanu ne pripada več niti za kritiko običajni pridevnik »nov«. Pisatelj je namreč v vmesnem času izdal že svoj peti roman Kronika pozabljanja (2014) in svojo prvo knjigo za otroke Duh Babujan in prijateljiPreberi