Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Knjiga, ki je pred nami, je na novo konceptualizirana »prevajalska zgodba«, tista, ki smo jo sprva spremljali že v Novi reviji, ki se nam je nato znova ponujala v več knjižnih izdajah in ki smo jo, seveda, imeli priložnost spremljati tudi drugače: ob druženju in pogovorih s prevajalcem in urednikom Alešem Bergerjem.

Preslišani glasovi in jezik kot tak se v roman Confiteor posredno vpisujejo. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi avtor: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«

Kurniawanov svet je cikličen, posameznika obvladuje večno ponavljajoč se splet naključij in vsak poskus upora se izkaže za patetično neuspešnega. V primerjavi z vseprisotnostjo »višjega« sveta politične ideologije niso nič več od naivnih pravljic, množične smrti pa zgolj razvedrilo za zle duhove.

Presenetljiv je izbor zgodb, saj Hočevar vseskozi koleba med popisovanjem bežnih utrinkov na eni strani in kratko zgodbo v bolj klasičnem pomenu besede na drugi.

Če bi ostal roman Dvanajst krogov Jurija Andruhoviča spregledan, bi nastala precejšnja škoda, še najmanj povezana zgolj z dejstvom, da je ukrajinski pisatelj tudi nagrajenec prihajajoče Vilenice, ki se ga torej spodobi prebrati.

Roman Szczepana Twardocha je roman o vojni na Poljskem, pa tudi in predvsem o iskanju samega sebe.

V mehko čutnem romanu italijanskega pisatelja Marca Missirolija skozi šest obdobij življenja spremljamo zgodbo italofrancoza Libera Marsella. Tega vse tja od otroštva do novega rojstva, zaznamuje iskanje pravega erosa.

Tole je zlasti otok zakladov, razumete? Zakladov. In če bi res nadvse radi, da bi tole bil potopis, naj vam bo. Ampak s to odločitvijo ste Capusu naredili krivico.

O nesrečni ljubezni francoske srednjeveške učenjakinje Heloize in njenega učitelja Abelarda vemo takorekoč vse. Tudi roman Heloiza: Vrnitev besed je še ena od mnogih variacij na staro, že dobro znano temo.

Roman priznane nemške avtorice Monike Maron Animal triste je, na kratko, študija ljubezni.

Zadnji roman Michela Houellebecqa Podreditev je bil izdan na dan terorističnega napada na gizdalinski pariški časnik Charlie Hebdo, ki se je proslavil z upodobitvami islamskega preroka Mohameda na svojih kričečih in neokusnih naslovnicah. Tega dne pa jo je »krasil« nihče drug kot Houellebecq sam. Dva ločena dogodka, ki po naključju časovno sovpadata, nam kažeta na nerazrešeno vprašanje priseljencev muslimanske veroizpovedi v Franciji, kar je glavna tema romana, ki nam jo avtor predstavlja skozi oči univerzitetnega profesorja Françoisa.Preberi

Elena Ferrante je dokaz, da avtor ne potrebuje velikih tem, da je lahko dober, nasprotno; zdi se, da se v njenih romanih ne zgodi nič posebej pretresljivega. Zapuščena ženska, ki se v Dnevih zavrženosti za zaprtimi vrati doma vdaja žalosti in mozoljasta deklica, ki se v pričujočem romanu cele dneve uči in goji zavist do svoje prijateljice, bi bila lahko za osnutka za katastrofo. Ferrante je oba uspelo spremeniti v uspešnico.Preberi

Zgodovina predstavlja neizmerni vir navdiha. Pričevanja oseb o prelomnih dogodkih so vedno zanimiva, kar se bomo vprašali ob zadnjem delu Borisa Pahorja V imenu dialoga pa je, kako relevantna in privlačna so za razliko od pričevanj, razmišljanja o zgodovini, ki so na neki način sekundarna. Tukaj niti nimam v mislih strokovnih monografij, ki so same po sebi povsem drugačen tip dela, pač pa imam v mislih delo, kot je obravnavano, torej delo, ko avtor ne govori toliko o svoji neposredni izkušnji, pač pa na neki način aktualizira zgodovino in oživljaPreberi

Težko bi se domislili popolnejše oznake za čutno skandinavsko melanholijo, kot je naslov zbirke kratkih zgodb finske pisateljice Rose Liksom – Temni paradiž. Asociacijo vedno temačnih arktičnih koncev dopolnjuje podoba mehke snežne odeje, ki pusto krajino spreminja v beli raj. Mir in tišina. Kontemplacija. Ob vaški cesti kot kipi stojijo »bele snežne jerebice«. Neskončna belina sega vse do tam, kjer se »zemlja in nebo združita v neskončnost«, vse do …Preberi

Kaj imajo skupnega ženske, ki so mladost preživele v senci železne zavese in najlepša leta zapravile v vrsti za banane, ter sodobne najstnice, ki sicer imajo dovolj vitaminov, zdrave zobe in pozimi tople štumfe, ne najdejo pa kraja, kjer bi lahko v miru izgubile nedolžnost? Med branjem kratkih zgodb Uršul’e Kovalyk ugotavljamo, da presenetljivo veliko. Slovaška avtorica skozi slogovno izčiščene orise v ospredje postavlja Žensko. Morda se je svet res spremenil, toda Ženska še vedno »ne more zadeti zlate sredine«, pa naj bo pridna,Preberi

Med duhovitimi podredji, v katerih prvoosebni pripovedovalec razgrinja družinsko preteklost, Vielova inteligentna karakterizacija glavnega lika-pripovedovalca hkrati uspešno predstavi fenomen doma ostajajočih puer aeternusov. Francozi tem rečejo Tanguy, kar naključno sovpada s pisateljevim imenom. Obrobni detajl manj priča o korelaciji pisca z delom, a se pridružuje mnoštvu posrečenih besednih asociacij romana. Kjer so v prenosu na slovenski te izgubljene, bralec dobi pridobljeno z Bergerjem. Pripovedovalca Louis je v karikiranosti doziran preveč vešče, da bi lahko resno računali na avtobiografskost – ta pride do izraza pri opisih lokativa.Preberi

Romaneskni prvenec Donne Tartt (v ZDA izšel že leta 1992) pripoveduje zgodbo o šestih razvajenih bogataških mulcih na hampdenskem kolidžu, ki iz dolgčasa pod vplivom profesorja klasične grščine poskušajo obuditi razvratne bakhantske rituale, sicer pa dekadentno popivajo in brezsmiselno filozofirajo. Čeprav naj bi šlo za kriminalko, se razen umora, za katerega izvemo že na samem začetku, na skoraj šeststotih straneh ne zgodi prav nič. Tako nekako bi Skrivno zgodovino povzeli nekateri (na srečo dokaj redki) bralci, ki knjigi med drugim očitajo elitizem, razvlečenost, pretencioznost in prepotentnost. Drugi – in med njimi sem tudi sama – so mnenja, da gre vsekakor za kompleksno in premišljeno delo, ki zastavlja več vprašanj, kot lahko ponudi odgovorov.Preberi

Roman srbskega pisatelja Miće Vujičića v odličnem prevodu Urbana Vovka že z naslovom obljublja nogometno vzdušje, ki ga tudi ustvari, obenem pa se mimogrede in popolnoma lahkotno prelevi v družinsko pripoved, ki zna nasmejati in potegniti vase. Pripovedovalčeva družinska zgodovina namreč temelji na neverjetnih prigodah, kar je pričakovano že zaradi literarnih oseb. Te so izdelane ravno prav posebno, da presenečajo, in ravno prav običajno, da jim popolnoma verjamemo. Nogomet se v zgodbo vključuje predvsem s pomočjo očeta Sodnika, ki sodi »betonsko ligo« in je vesPreberi