Ne dogaja se prvič, da je uspelo Manki Kremenšek Križman, eni najbolj vzdržljivih in nemara spregledanih kratkozgodbašic pri nas, v sila preprost naslov ujeti bistvo svojih pripovedi.

»Da, vem, da vas bo to spravilo ob živce in razjezilo, toda človekovo življenje je mogoče predvideti. Obstajajo orodja za to,« pravi psihologinja iz kratke zgodbe »Gora vseh svetih«. A če v splošnem Bizarne zgodbe Olge Tokarczuk o čem pričajo, pričajo – ravno nasprotno – o nepredvidljivosti obstoja, o čudaških, abnormalnih celicah človeškega življenja, ki zmotijo njegov ustaljeni tok, o njegovih bizarnih izpeljavah v neki prihodnosti, v nekem distopičnem scenariju.

Eden najpomembnejših sodobnih predstavnikov tako francoske kot svetovne literature Patrick Modiano je predvsem od leta 2014 naprej, ko je prejel Nobelovo nagrado za književnost, intenzivno prisoten tudi na slovenskem literarnem prizorišču. Speči spomini (Souvenirs dormants) iz leta 2017 so deveti avtorjev roman in ob kratkozgodbarski zbirki za mladino deseto v slovenščino prevedeno delo ter sedmo po prejeti nagradi.

Široko prevajani in nagrajevani južnoafriški prozaist, dramatik, esejist, pesnik in slikar Zanemvula Kizito Gatyeni Mda oziroma Zakes Mda (1948) z večplastnim romanom Načini smrti, v angleškem jeziku izdanim leta 1995, problematizira družbeno-politične razmere v postapartheidski Južni Afriki, ki jo pretresajo krvavi boji za oblast.

Evelyn Waugh je markantna osebnost britanske literature 20. stoletja. Bil je vpet v življenje visoke družbe, zvezdnik in obenem bridek kritik svoje dobe. Napisal je kopico romanov, pri čemer Ekskluzive, romana o novinarstvu, navadno ne prištevajo med njegova osrednja dela. Zato je odločitev, da je prevod te knjige objavljen v zbirki Moderni klasiki, nekoliko nenavadna.

Babačić je za svojo zbirko nekaj več kot tridesetih kolumn in daljših priložnostnih, časopisno objavljenih besedil prejel letošnjo Rožančevo nagrado za esejistiko, pri čemer se z vzorom, ki je dal nagradi ime, parkrat tudi neženirano spogleduje.

Dekleva se pri svojem proznem pisanju pogosto naslanja na preverjene biografije umetnikov ali kako drugače zanimivih in izstopajočih posameznikov, zdi se, da mu naslanjanje na biografije kot pesniku, ki ima morda zagate s pripovedovanjem in strukturiranjem pripovedi ali si želi pomagati z najdenimi močnimi in izstopajočimi značaji, ki naj bodo motor romanesknega dogajanja, daje podlago, čez katero potem dopisuje lastne ugotovitve in razmišljanja.

Noč je odprta knjiga. Toda svet onkraj noči ostaja skrivnost. (Louise Glück)

Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom.

Zbirko Membrane, membrane se tako vsekakor splača vzeti v roke, predvsem zaradi njene tematske raznolikosti, ki pokriva razne nianse urbanega življenja, se dotika tematik ustvarjanja, spolnosti, identitete, kritičnih presečišč človeka in družbe itd.

Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

Poljsko pisateljico Joanno Bator (1968) pri nas že poznamo po romanu Peščena gora (Goga, 2017), ki je bil v domovini nominiran za več nagrad, leto kasneje pa smo dobili še prevod romana Temno, skoraj noč, ki je prejel nagrado Nike, najpomembnejšo poljsko literarno nagrado.

Čas koz je kljub svoji kratkosti in preprostosti pomembno delo za vse, ki jih zanima neumljivost, pretresljivost in tragičnost Balkana in če sodimo po njem, lahko le upamo, da bo v slovenščino prevedenih še več del balkanske sage.

Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.

V svoji knjigi se Pascual že vnaprej odpove zavezujoči kronologiji ter dokumentarni natančnosti in se namesto tega prepusti lastnemu toku misli. Njegovi eseji so polni bežnih vtisov, pomenljivih dogodkov in posrečenih metafor, ki nam pomagajo razumeti narod in deželo, v kateri živimo.

Narkopolis pa ni samo niz bolj ali manj verističnih popisov zakajevalnic in v njih poseljenih komaj živih kreatur, ki so se izpostavila vrhunskemu opijskemu užitku z visokimi obrestmi za psihiko in zdravje, temveč ima roman tudi zaumno, iracionalno plat.

Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.