Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.

V svoji knjigi se Pascual že vnaprej odpove zavezujoči kronologiji ter dokumentarni natančnosti in se namesto tega prepusti lastnemu toku misli. Njegovi eseji so polni bežnih vtisov, pomenljivih dogodkov in posrečenih metafor, ki nam pomagajo razumeti narod in deželo, v kateri živimo.

Narkopolis pa ni samo niz bolj ali manj verističnih popisov zakajevalnic in v njih poseljenih komaj živih kreatur, ki so se izpostavila vrhunskemu opijskemu užitku z visokimi obrestmi za psihiko in zdravje, temveč ima roman tudi zaumno, iracionalno plat.

Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Knjiga, ki je pred nami, je na novo konceptualizirana »prevajalska zgodba«, tista, ki smo jo sprva spremljali že v Novi reviji, ki se nam je nato znova ponujala v več knjižnih izdajah in ki smo jo, seveda, imeli priložnost spremljati tudi drugače: ob druženju in pogovorih s prevajalcem in urednikom Alešem Bergerjem.

Preslišani glasovi in jezik kot tak se v roman Confiteor posredno vpisujejo. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi avtor: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«

Kurniawanov svet je cikličen, posameznika obvladuje večno ponavljajoč se splet naključij in vsak poskus upora se izkaže za patetično neuspešnega. V primerjavi z vseprisotnostjo »višjega« sveta politične ideologije niso nič več od naivnih pravljic, množične smrti pa zgolj razvedrilo za zle duhove.

Presenetljiv je izbor zgodb, saj Hočevar vseskozi koleba med popisovanjem bežnih utrinkov na eni strani in kratko zgodbo v bolj klasičnem pomenu besede na drugi.

Če bi ostal roman Dvanajst krogov Jurija Andruhoviča spregledan, bi nastala precejšnja škoda, še najmanj povezana zgolj z dejstvom, da je ukrajinski pisatelj tudi nagrajenec prihajajoče Vilenice, ki se ga torej spodobi prebrati.

Roman Szczepana Twardocha je roman o vojni na Poljskem, pa tudi in predvsem o iskanju samega sebe.

V mehko čutnem romanu italijanskega pisatelja Marca Missirolija skozi šest obdobij življenja spremljamo zgodbo italofrancoza Libera Marsella. Tega vse tja od otroštva do novega rojstva, zaznamuje iskanje pravega erosa.

Tole je zlasti otok zakladov, razumete? Zakladov. In če bi res nadvse radi, da bi tole bil potopis, naj vam bo. Ampak s to odločitvijo ste Capusu naredili krivico.

O nesrečni ljubezni francoske srednjeveške učenjakinje Heloize in njenega učitelja Abelarda vemo takorekoč vse. Tudi roman Heloiza: Vrnitev besed je še ena od mnogih variacij na staro, že dobro znano temo.

Roman priznane nemške avtorice Monike Maron Animal triste je, na kratko, študija ljubezni.

Zadnji roman Michela Houellebecqa Podreditev je bil izdan na dan terorističnega napada na gizdalinski pariški časnik Charlie Hebdo, ki se je proslavil z upodobitvami islamskega preroka Mohameda na svojih kričečih in neokusnih naslovnicah. Tega dne pa jo je »krasil« nihče drug kot Houellebecq sam. Dva ločena dogodka, ki po naključju časovno sovpadata, nam kažeta na nerazrešeno vprašanje priseljencev muslimanske veroizpovedi v Franciji, kar je glavna tema romana, ki nam jo avtor predstavlja skozi oči univerzitetnega profesorja Françoisa.Preberi

Elena Ferrante je dokaz, da avtor ne potrebuje velikih tem, da je lahko dober, nasprotno; zdi se, da se v njenih romanih ne zgodi nič posebej pretresljivega. Zapuščena ženska, ki se v Dnevih zavrženosti za zaprtimi vrati doma vdaja žalosti in mozoljasta deklica, ki se v pričujočem romanu cele dneve uči in goji zavist do svoje prijateljice, bi bila lahko za osnutka za katastrofo. Ferrante je oba uspelo spremeniti v uspešnico.Preberi

Zgodovina predstavlja neizmerni vir navdiha. Pričevanja oseb o prelomnih dogodkih so vedno zanimiva, kar se bomo vprašali ob zadnjem delu Borisa Pahorja V imenu dialoga pa je, kako relevantna in privlačna so za razliko od pričevanj, razmišljanja o zgodovini, ki so na neki način sekundarna. Tukaj niti nimam v mislih strokovnih monografij, ki so same po sebi povsem drugačen tip dela, pač pa imam v mislih delo, kot je obravnavano, torej delo, ko avtor ne govori toliko o svoji neposredni izkušnji, pač pa na neki način aktualizira zgodovino in oživljaPreberi