Videti je, da je Brane Mozetič, ki v programu svoje založbe sicer že prej ni puščal povsem ob strani otroške književnosti, postal zagnan ustvarjalec knjig za najmlajše. Pred mano je namreč že njegova tretja slikanica oziroma bolj pravilno rečeno – njuna tretja; vsa svoja otroška besedila je namreč zaupal vse bolj uveljavljajoči se ilustratorki Maji Kastelic. Sicer sta v centru številnih prizorov oz. ilustracij druge polovice knjige (le) oba protagonista – prvoosebni pripovedovalec (ki je sam po sebi zanimiva izbira za v slikanico in redek pojav; številni avtorji sePreberi

Enkrat po tem, ko sva pred cca petnajstimi leti s Tonetom Škrjancem prevajala in pri Branetu Mozetiču izdajala knjigo izbranih pesmi Franka O’Hare, sem Tomaža Šalamuna podražil, zakaj ni nikoli prevajal (ali vsaj omenil) tega pesnika t.i. newyorške šole, ki je v Ameriki, trideset let prej, ko je bil on v Iowi, doživljal svojo prvo širšo uveljavitev, saj je močno vplival na številne mlade ameriške pesnike (v času svojega življenja je izšlo le nekaj njegovihPreberi

Stojim na velikem trgu pred lesenim podijem, na katerem dvanajstčlanski bend igra sambo. Vsenaokrog sami črni obrazi, samo v daljavi, za ogromno ritjo mladenke, ki jo stresa v nenavadno mičnih gibih, drhtljajih in dregljajih, vidim tri bele obraze, svoje pesniške sopotnike. Čisto spredaj je starejša, suha, žilava gospa, ki se je prav pred kratkim skoraj stepla z razcapanim suhcem v japankah za prazno pločevinko piva, ki jo je potem skrbno spravila v veliko črno vrečo,Preberi

Štirinajsta zbirka Braneta Mozetiča, ki nosi naslov Nedokončane skice neke revolucije, s svojo pojavnostjo vzbuja zanimiv občutek pretočne poezije, ki se premika med javnim in zasebnim in nikdar ne pristane ne na enem ne na drugem bregu. V štirinštiridesetih pesmih, brez naslova, ki bi jih lahko poimenovali – kakor to dela Andrej Zavrl na hrbtni strani knjige – pesmi v prozi, razumemo zgodbo, ki nima ne začetka ne konca, ampak je izsek iz dnevniške vsakdanjosti subjekta, ki se odloči, da se bo historično spopadel s kronologijo »poskusov revolucije«.Preberi

Tudi druga slikanica Braneta Mozetiča ima, še bolj izrazito kot prva (Dežela bomb, dežela trav), močno izraženo etično, še bolj pa spoznavno funkcijo. Zgodbo pripoveduje prvoosebna pripovedovalka Kati, kar je, mimogrede, za slikanice precej neobičajno, neraba prvoosebnega pripovedovalca pa bržkone posledica poznavanja ugotovitev razvojnih psihologov, da imajo otroci do določene starosti probleme z dojemanjem »jaz« v besedilu. Vendar pa Kati ni v centru zgodbe, pač pa je to deklica Alja, ki ima Leighovo bolezen (posledicaPreberi

Čeprav smo na dnevih knjige v Mariboru, ki so potekali med 14. in 18. aprilom, zaznali manjše število stojnic kot prejšnja leta (strošek enotedenskega najema stojnice je bil 250 evrov, kar marsikateri založbi predstavlja prevelik finančni izdatek), so organizatorji prireditve naredili vse za to, da bi izpeljali kar se da bogat program kulturnih prireditev. Veliko težav jim je za začetek povzročilo vreme, ki je z orkanskim vetrom poskrbelo za »naravno selekcijo« na področju postavljanja stojnic in razstavljenih knjig. Ali so se pri tem obdržali lePreberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

Novembra lani me je Andrej Hočevar povabil k sodelovanju pri projektu kritiškega ocenjevanja slovenskih knjig, objavljenih v tujini. Glede na to, da sem sodirektorica založbe Gog y Magog v Buenos Airesu, ki je od leta 2006 do zdaj objavila 14 prevodov slovenske poezije, me je Hočevar prosil, naj mu priporočim kakega kritika iz našega kritiškega občestva, ki bi bil pripravljen napisati kritiko katere od knjig slovenskih avtorjev, ki jihPreberi

Kako bi opisal stanje kritike na Hrvaškem? Se sooča s kakšnimi specifičnimi težavami?

Se je že nekako, vsaj v zadnjih petnajstih letih, pokazala ukoreninjena navada, da mora biti vsak odgovor na vprašanje o stanju hrvaške kritike tarnanje, lamentacija, svojevrstna oblika klicanja dobrega boga kritike in hkrati očitanja temu bogu, ki nas je v gnostični maniri zapustil in izginil brez sledu. Ker stvari nikakor niso črno-bele, bom poskušal dati vsaj skromen doprinos v ogromni korpus temu podobnega materiala.Preberi

Zadnje čase se dogaja, da se že leta in leta aktivnim avtorjem vendarle posreči nekaj narediti prvič – Slavko Pregl je na primer zadnjič napisal svoj prvi roman za odrasle Kukavičje jajce, Brane Mozetič pa je napisal svojo prvo slikanico. Kot je moč prebrati na ovitku, je besedilo sicer nastalo že pred več kot tremi desetletji, pa vendar. Gre za protivojno zgodbo, ki temelji na kontrastu med otroci iz dežele bomb in taistimi otroci, kiPreberi

Zbor je bil v zgodnjem majskem večeru pri vodnjaku na Gornjem trgu, jubilejni deseti. Prvega je ob dvajsetletnici gejevskega in lezbičnega gibanja na Metelkovi organizirala pisateljica Suzana Tratnik, ki ves ta čas ostaja bdeč povezovalni člen slovenske LGBT pisunske zadruge. Ker se je že davnega leta 2004 vse začelo kot »Odprti mikrofon«, je, jasno, obveljalo, da je na oder vabljen vsakdo, ki je bil za to pripravljen preliti nekaj črnila, potapkati približno logično zaporedje tipkPreberi

Dobre zamisli, dober razgovor, toda ozračje je bilo še vedno pesimistično. Le livre Slovène oziroma Litterae Slovenicae, kot se revija, ki jo izdaja Društvo slovenskih pisateljev, imenuje po letu 1991, je bila označena kot projekt, ki v petdesetih letih svojega delovanja ni doživel pravega odziva. Revija nima pravega receptorja, distribucijske mreže, so se strinjali udeleženci okrogle mize dr. Vladimir Pogačnik, Jani Virk in Andrej Medved, vsi v določenih obdobjih tudi uredniki revije. »Ne moremo živetiPreberi

V okviru slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani se je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma prejšnji teden od srede do nedelje zvrstila serija pogovorov o knjižnih sejmih po svetu. Stand-up komik in prevajalec fantazijske in otroške literature Boštjan Gorenc – Pižama je v svoji značilni sproščeni maniri kramljal z gosti, ki so tako z vidika založnikov kot tudi ljubiteljev literature delili svoje vtise s teh množično obiskanih knjižnih dogodkov. Brane Mozetič nam je pripovedoval o arabskem svetu, natančneje o knjižnih sejmih v Abu Dhabiju, Alžiru in Kairu, Polona Glavan o Sankt Peterburgu, Barbara Pogačnik o dogajanju na Salon du livre v Parizu, Andrej Blatnik o Indiji, Aleš Šteger pa o sejmih v Guadalajari in Buenos Airesu.Preberi

Pravkar sem se vrnila s predvajanja dokumentarnega videofilma Razmerja (avtoric Marine Gržinić, Aine Šmid in Zvonke T. Simčič), ki se dobrih osemdeset minut temeljito posveča začetkom in razvoju lezbične scene, predvsem v Ljubljani, deloma pa tudi v Beogradu in Zagrebu. Film (in scena) pravzaprav bazirata na delu lezbične skupine Škuc LL (lezbične Lilit, nič pa ni narobe, če se kot prva asociacija zbudi zveza ljubljanske lezbijke), ki prav te dni praznuje svojo 25-letnico obstoja. Razmerja je hkrati uvodni event več kot teden dni trajajočega festivala Lezbična četrt.Preberi

»in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so me vodila v vse beznice sveta, v kraljevske dvorane, v zapore in spovednice. […] bogovi morajo biti mladi. le tako lahko verjamem. njihove roke še ne smejo biti zapacane s krvjo, njihov urin mora biti sladek, koža gladka.« (metelkova) V srednji šoli, ko smo še, ciniki, kot zadnji, začeli iskatiPreberi