Pod taktirko otrok in mladih se (še) ne dogajajo spremembe, ker nimajo moči, možnosti, da bi se. Se pa v njihovem odnosu, dialektiki in dejanjih kažejo možnosti, da bi se.

Čeprav bi bilo načeloma precej fino, da globalizacija ne bi pobarvala prav vseh zaplat žoge, na kateri se drenjamo, spet drugič kar malo razočarajo njene slepe pege.

Praznični december: razmislek o času, ki bi ga pravzaprav morali podariti namesto vseh teh daril, ki jih že imamo, a so konec koncev samo nadomestek za tisto pravo darilo v obliki časa.

Beroče občestvo Slovenije je letos prav na prvi dan največjega praznika knjige, knjižnega sejma, oplazil ledeni piš izsledkov raziskave Knjiga in bralci VI. Podatki so bili šokantni, pretresljivi, iztreznjujoči in kar je še senzacionalističnih pridevnikov.

Danes je izjemno pomembno to, da je kritik aktiven in si tudi sam ustvarja ali vsaj poskuša ustvariti priložnosti, namesto da se razgleda, kje se kritike (že) obljavljajo, in se le pomuja priti zraven.

Po eni strani dosti jamramo in bredemo po statistikah vedno slabšega stanja bralne kulture, ki je v upadu, manj pa nas zanimajo dejstva, ki povejo, da na tehle portalih beremo površno, po diagonalah, da ne rečem, da ne pridemo dlje od poudarjenega tiska pod naslovom.

Oblikovanje bralskega okusa in posledično bolj izobražene družbe je smiselno le, če ima izhodišče v osnovnih stebrih založništva – v svobodi objavljanja in spoštovanju avtorskih pravic.

Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.

Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

Ambicija se iz strahu vedno znova poveže z izbranim ideološkim izgovorom, in to na račun dobrega stavka, za katerega ni potreben samo trud, temveč tudi pogum.

Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

Vsa ta ambivalentnost, ne – dejanski paradoksi, ki se skrivajo v francoskem jeziku, so morda druga stran kovanca njegove zgodovine, družbe in njene lastne kontradiktornosti.

V besedah se lahko ohranim in živim zgolj zato, ker nisem nič drugega kot besedilo, svoja avtobiografija.

Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.

Knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.

Književni prevajalci in pisuni naj bi bili že pregovorno vase zaprta bitja, ki ždijo v svojih čumnatah in vzniknejo na plano izključno tedaj, ko zmanjka kave ali cigaret … ali pa, ko je na sporedu bolj ali manj sporadično druženje v obliki literarnega večera ali prevajalskega simpozija. Pa se res beremo? Sebe ali drug drugega? In če se ne, bi se morali?

Kratek vodič po najpogostejših napakah, ki se vse prehitro pripetijo tudi najbolj vnetim in veščim bralcem

Po eni strani ugotavljamo, da imamo javni interes za to, da se produkcija ustvarja in posreduje, hkrati pa nimamo mehanizmov, s katerimi bi presojali kakovost. Kako je mogoča takšna diskrepanca? Zanimivo je tudi, da država vedno največ sredstev in regulativo na področju kulture usmerja ravno v posredovanje, zbiranje in hranjene kulture, ne pa tudi v ustvarjanje ali presojanje. Kritika bi morala postati razumljena kot državni podporni mehanizem, kar pomeni, da bi področje nujno moralo postati izdatneje financirano, ob tem pa bi moralo ostati tudi neodvisno.

Kaj lahko osemletnim deklicam o današnjem svetu sporočajo vlogerke, ki snemajo videe o različnih izzivih, testiranju sladkarij in o svojih najnovejših oblačilih? Predvsem to, da smo na spletu zanimivi in zabavni, če si drznemo, česar si drugi ne; ali pa, da smo priljubljeni, ker imamo oblačila določenih znamk. Če bi otroci te vsebine kombinirali z drugimi, s tistimi, ki jih zanje pripravljajo izobraženi strokovnjaki, bi nad to fascinacijo otrok z vlogi lahko brezskrbno zamahnili z roko. A tega ne moremo storiti. Ker mnogi otroci ne berejo ne revij ne knjig.