Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

Ambicija se iz strahu vedno znova poveže z izbranim ideološkim izgovorom, in to na račun dobrega stavka, za katerega ni potreben samo trud, temveč tudi pogum.

Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

Vsa ta ambivalentnost, ne – dejanski paradoksi, ki se skrivajo v francoskem jeziku, so morda druga stran kovanca njegove zgodovine, družbe in njene lastne kontradiktornosti.

V besedah se lahko ohranim in živim zgolj zato, ker nisem nič drugega kot besedilo, svoja avtobiografija.

Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.

Knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.

Književni prevajalci in pisuni naj bi bili že pregovorno vase zaprta bitja, ki ždijo v svojih čumnatah in vzniknejo na plano izključno tedaj, ko zmanjka kave ali cigaret … ali pa, ko je na sporedu bolj ali manj sporadično druženje v obliki literarnega večera ali prevajalskega simpozija. Pa se res beremo? Sebe ali drug drugega? In če se ne, bi se morali?

Kratek vodič po najpogostejših napakah, ki se vse prehitro pripetijo tudi najbolj vnetim in veščim bralcem

Po eni strani ugotavljamo, da imamo javni interes za to, da se produkcija ustvarja in posreduje, hkrati pa nimamo mehanizmov, s katerimi bi presojali kakovost. Kako je mogoča takšna diskrepanca? Zanimivo je tudi, da država vedno največ sredstev in regulativo na področju kulture usmerja ravno v posredovanje, zbiranje in hranjene kulture, ne pa tudi v ustvarjanje ali presojanje. Kritika bi morala postati razumljena kot državni podporni mehanizem, kar pomeni, da bi področje nujno moralo postati izdatneje financirano, ob tem pa bi moralo ostati tudi neodvisno.

Kaj lahko osemletnim deklicam o današnjem svetu sporočajo vlogerke, ki snemajo videe o različnih izzivih, testiranju sladkarij in o svojih najnovejših oblačilih? Predvsem to, da smo na spletu zanimivi in zabavni, če si drznemo, česar si drugi ne; ali pa, da smo priljubljeni, ker imamo oblačila določenih znamk. Če bi otroci te vsebine kombinirali z drugimi, s tistimi, ki jih zanje pripravljajo izobraženi strokovnjaki, bi nad to fascinacijo otrok z vlogi lahko brezskrbno zamahnili z roko. A tega ne moremo storiti. Ker mnogi otroci ne berejo ne revij ne knjig.

Tistim, ki nam je literatura blizu, se zdi iskanje kakovostnega čtiva prijetna, morda celo preprosta naloga, resnica pa je, da marsikomu ni tako samoumevna, sploh staršem, ki brez izkušenj iščejo knjige za svoje potomce. Posameznikom, ki od osnovne ali srednje šole niso prišli v stik z literaturo, je marsikdaj laže v lokalni poslovalnici Pošte Slovenije za nekaj drobiža kupiti kičasto slikanico z nekaj vrsticami nekvalitetnega komaj lektoriranega teksta, kakor pa se odpeljati v knjižnico in za nasvet povprašati tamkajšnje uslužbence.

Kako je mogoče, da v času, ko je že skorajda vsaka neokusna ali neprimerna opazka razglašena za seksistično, v času, ko se milenijci zgražajo nad seksističnimi prizori iz nanizanke Prijatelji (Friends) in ko se je pod njihovim drobnogledom zaradi svojega seksizma znašel celo James Bond, dekleta sporočajo, da jim je pri spolnih odnosih večinoma neprijetno?

Branje je še danes moje najljubše opravilo in prav zato težko razumem, zakaj te ljubezni ne morem preneseti na otroke.

Ne glede na to, da živimo v digitalni dobi, so problemi založništva in razumevanja knjige že dolgo bolj ali manj isti: kako jo pripeljati do bralca. Stroka si je sicer enotna, da je slovenska bralna kultura zelo klavrna, ni si pa enotna v tem, kako jo izboljšati. Poročilo s kongresa slovenskih založnikov vsebuje tudi izjave nastopajočih in izhodišča za uspešno trgovanje na mednarodnem trgu.

Če nič drugega, je bilo letošnje Prepišno uredništvo zagotovo zelo zgovoren dokaz tega, kako hitro se lahko javni dogodek spremeni v zasebni šov.

Dnevi knjige so dobra zamisel. Tudi Noč knjige je dobra zamisel. Enkrat na leto še malo več kot običajno govorimo o knjigi in tako spodbujamo k branju tudi tiste, ki knjige redkeje vzamejo v roke. Toda ali res uspejo nagovoriti tudi tiste, ki niso že tako ali tako navdušeni bralci? In kaj lahko naredimo, da bi branje približali današnjim otrokom, ki se lahko na eno stvar osredotočijo le za nekaj minut, in šolam, ki ne pokažejo nobenega zanimanja za aktivno gojenje bralne kulture?

Živimo v zapletenih časih. In vzgoja najmlajših otrok je v teh časih vse prej kot preprosta. Pustimo ob strani odrasle vidike družinskih težav – od finančnih in prostorskih, do partnerske nestanovitnosti ter problemov s službami tistih, ki so v biološkem smislu najbolj godni za ustvarjanje družine. Pustimo ob strani celo biološke specifike otrok, ki nekaterim staršem prinesejo ogromno dela in skrbi (zdravstvene težave, velika razposajenost, nočno nespanje), drugim pa prepričanje o tem, da je mirnost, krotkost in ubogljivost njihove dece posledica starševske flegmatičnosti in »nekompliciranja«. Pustimo vse to ob straniPreberi

Potovanje na beograjski knjižni sejem se je začelo kot v kakšnem avanturističnem romanu – s prijateljico sva se s pomočjo spletnega portala, ki objavlja mednarodne prevoze, znašli v majhnem avtu skupaj z travmatiziranim in anesteziran psom, ki so mu v mladosti prerezali jezik, ter dvometrskim srbskim košarkašem, ki se je s sključenimi rameni in koleni vedno bolj spreminjal v škatlo na kup zmetanih kosti, ki se trudi ohraniti kompaktno celoto. Carinikov smo se izognili v velikem loku, saj jim je že na obrazu pisalo, da se jim z nami ne ljubi ukvarjati,Preberi