Mojca Kumerdej je izvrstna pisateljica. Iz slovenskega povprečja se na srečo ne dviguje s številom svojih del, ampak z njihovo nesporno kvaliteto. Leta 2001 je objavila svoj prvenec, roman Krst nad Triglavom, v letih 2003 in 2011 pa kratkoprozni zbirki Fragma in Temna snov. Pet let pozneje je pred bralca postavila novi roman, ki je morda še bolj intriganten, pa tudi obsežnejši od prejšnjih del: Kronosova žetev.Preberi

Druga knjiga spominov Janka Kosa bo zaradi imena avtorja in vsebine težko našla zainteresirano bralstvo kje drugje kot v vrstah ljubiteljev literarne teorije in zgodovine (in tistega, kar še spada zraven). Razen tega je žal tako, da ni spisana izrazito zabavno, v njej ne gre iskati sočnosti, ki jih v tovrstni literaturi večkrat iščemo (in tudi najdemo), niti ne velja, da bi avtor v njeno središče postavljal lastno zgodbo, zaradi česar ni potešena niti naša voajerska narava.Preberi

Besedila v literarnem prvencu Matjaža Lunačka, zbirki Beatus ille qui …, so kratka in so zgodbe, a se ne uvrščajo v tradicijo zvrsti »kratke zgodbe«. Ta si največkrat daje opravka s podrobnostmi, ki jih motri prav od blizu, zato običajno tudi nima nobenih možnosti, da bi zaobjela daljše časovno razdobje ali skušala prikazati dogajanje iz daljave. Lunačkove zgodbe so vse po vrsti nasprotne temu konceptu: s hitrim tempom, ki lahko ošvrkne le bistvene poteze tega ali onega lika, stečejo največkrat preko vsega življenjaPreberi

Lansko leto je pri Beletrini izšel roman Panorama, že tretji izpod peresa pisatelja, pesnika, esejista in priložnostnega fotografa Dušana Šarotarja. Glavna tematika, s katero se avtor tokrat sooči, je emigrantstvo in življenje daleč stran od doma, začinjeno z obvezno dozo melanholije, ki tako rekoč značilno preveva celoten Šarotarjev opus.Preberi

Novi roman Lenarta Zajca je ambiciozno delo, v katerem si avtor za cilj zada prikazati široko sliko slovenske družbene stvarnosti. V tem pogledu je delo logično nadaljevanje Zajčevega zadnjega projekta Vstaja zombijev s podnaslovom, ki pojasnjuje vsebino – Dnevnik protestnika. Agencija predstavlja namreč odmik od mladostniške problematike, s katero se je ukvarjal v prejšnjih delih, v nekaterih segmentih romana pa se da razbrati vzporednice z njegovo bolj eksperimentalno prozo (Zgodbe iz teme in Hevimetal).Preberi

Četudi roman Ni druge še ni prejel prav dosti recenzij, se o njem počasi že utrjuje mnenje, da gre za žanrski (ljubezenski) roman, hkrati pa takšno mnenje kontrira videokomentarju romana, ki ga je (predvidoma v marketinške namene) podal Slavoj Žižek, kar je – vsaj po mojem mnenju – z več vidikov skrajno pomenljiv razcep. Za začetek kritike morda pomenljiv predvsem v smislu, da tako ena kot druga stran (tako kritiki, ki roman razglašajo za žanr, kot mož Jele Krečič, ki tekst razume kotPreberi

Avtor dela Umetniki in meščani ne potrebuje posebne predstavitve, saj je s svojim delom na področju literarne teorije, zgodovine in kritike na takšen ali drugačen način poznan vsakomur, ki se je kdaj, čeprav mimogrede in od daleč, vsaj malo zanimal za katero od teh področij. Po mnogih vplivnih in za slovensko literarno polje nujnih strokovnih delih, ki jih je napisal kot znanstvenik, nas tokrat prvič nagovarja s pozicije literarnega ustvarjalca. Pa nas res?Preberi

David Bedrač je avtor šestih pesniških zbirk, dveh knjig za otroke in pesniškega priročnika Brez uteži. Poleg tega je kritik, publicist, sourednik revije Mentor in dejanski mentor na pesniških delavnicah. Njegova najnovejša pesniška zbirka s pomenljivim naslovom Tvoj nakupovalni voziček je izšla v začetku lanskega leta pri Beletrini.Preberi

Kakšna bi bila poezija v naši zakotni državici, če ne bi bilo Tomaža Šalamuna? Po Kosovelu je Šalamun definitivno tisti ultimativni slovenski pesnik, ki je sfural svojo pesniško pot do konca in pri tem ostajal zvest lastni viziji pisanja, pomenu poezije v moderni dobi ter življenja znotraj in zunaj te poezije. Tega, da je najbolj prevajan slovenski pesnik in da je s svojo unikatno, neponovljivo poetiko vplival na več generacij pesnikov ter umetnikov, najbrž ni treba posebej poudarjati.Preberi

Novi roman Polone Glavan se že na prvi pogled loči od njenih dveh prejšnjih proznih del, romanesknega prvenca Noč v Evropi (2001) in kratkoprozne zbirke Gverilci (2004), saj s svojim obsegom (460 strani) nakazuje nekoliko drugačen koncept od tistega, ki smo ga bili vajeni iz pisateljičinih omenjenih, tudi nagrajenih del. Polona Glavan se je namreč slovenski literarni javnosti najprej predstavila skozi kratke zgodbe in tudi njen prvi roman, kjer sledimo zgodbam različnih likov, ki jimPreberi

Vitomil Zupan, gotovo ena izmed osrednjih osebnosti slovenskega in jugoslovanskega modernizma, je ustvarjalec cele vrste romanov, od katerih je oblast določene prepovedala še pred njihovim izidom, Zupana pa dala v zapor, da jih je potem sam založil tudi od dvajset do štirideset let pozneje. Prav njegovo Komedijo človeškega tkiva, ki jo je ob stoletnici pisateljeva rojstva januarja lani znova izdala Beletrina v trilogiji, sestavljeni še iz Menueta za kitaro in Levitana, urednik Mitja Čander poudarja kot njen najpomembnejši del.Preberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.