Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

Ozka pot globoko do severa, kljub slavni Bookerjevi nagradi, vsebuje precej tega, kar je kazilo že Flanaganove pretekle izdelke. Kljub uspešnemu podajanju posameznih pripovedi čez labirint različnih časovnih obdobji in zavidljivi meri čustvenih občutij ter medvojne maloumnosti, se v besedilu, še posebej očitno pa v zadnjem delu, odraža prenasičenost.

Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

Med alkoholom in nostalgijo manjka nezanemarljiva omemba drog, ampak roman bi v tem primeru že zadobil preveč bitniško rock&roll komponento, ki se pač ne sklada z romantično bécaudovsko predstavo o Rusiji in njenih Natalijah.

Obstajajo zajetni romani, obstajajo ambiciozni romani, obstajajo romani z ambicioznimi naslovi in obstaja Čistost.

Kljub obilici takih in drugačnih nepomembnih dogodkov ima pri Atxagi bralec ves čas občutek, da se v romanu pravzaprav nič zares ne zgodi; dogodki, o katerih piše, sami po sebi niso pomembni in ne vodijo nikamor. Na Divjem zahodu torej nič novega.

Težko si je zamisliti način, s katerim bi v romanu lahko v enovito celoto povezali tako raznolike tematike, kot to stori Winfried Georg Sebald v Saturnovih prstanih.

Poleg kratkih zgodb, ki jih je objavila med drugim tudi Literatura, in urednikovanja na portalu Koridor, smo lahko pisanje študentke primerjalne književnosti in anglistike Lare Paukovič tokrat doživeli tudi v tiskani izdaji.

Ko si želimo nesmrtnosti, si baje želimo v neskončnost podaljševati zavedanje samega sebe. To zavedanje je locirano v naših možganih, zato se tisti, ki bi se dal po smrti zamrzniti, lahko odloči za zamrznitev celotnega telesa ali pa samo svojih možganov.

Jerofejev, ki se je prostovoljno odpovedal visokemu položaju v skorumpirani družbi, stavi na iskrenost, ne pa tudi na obzirnost.

Gre za vešče spisano, kratkočasno vojno dramo, kar je svojevrsten dosežek glede na splošno (in neredko utemeljeno) prepričanje o zateženosti žanra. Avtoričina deklarativna odločitev za fokus zgodbe je povsem točna in na mestu. A to je tudi vse, kar je.

Roman o usodi Judov, o medvojnem Parizu in o njegovem avtorju.

O »črnogledem« romanu Huga Clausa za potrpežljivega bralca.

Burmanski dnevi so najprej izšli v Združenih državah Amerike, ker je moral avtor pred izdajo v Angliji nekaj imen v romanu spremeniti zaradi podobnosti z dejanskimi osebami. Knjiga je v določeni meri avtobiografska, saj je Orwell služboval v Burmi kot policist. Ne glede na to, da se je pisatelj preizkušal tudi v proletarskem življenju in življenju potepuhov, se svojemu družinskemu izvoru ni povsem odpovedal in je nekaj let preživel v hiši svojih staršev ter opravljal poklic učitelja. Roman je prav tako ambivalenten, kot je bil avtorjev način življenja: nekaterePreberi

Schelling, Goethe, Hölderlin, Rilke in Dekleva. Kaj imajo skupnega? Brez dvoma tudi to, da se v svojih pesniških svetovih izraziteje odmikajo od togega in statičnega pojmovanja narave. Namesto tega jo raje opevajo kot pra-gibajočo silo nastajanja in minevanja, do roba polno tisočerih različnosti ter skrivnostnih kakofonij in disonanc. Nič čudnega torej, da resnično življenje po njihovem mnenju ni mirno sozvočje, temveč trajna (heraklitovska) dinamika protislovij, ki ostaja živemu človeku nedoumljiva. Če si jo je Rainer Maria Rilke ogledoval pod lupo presunljivih Devinskih elegij, pa ji Milan Dekleva mojstrsko stopa naproti s svojo novo pesniško zbirko.Preberi

Knjiga Razgaljanja tišine, ki vsebuje izbrane pesmi velikega ameriškega pesnika Charlesa Simica, je dejansko osvežena knjiga iz leta 2001, saj je bila letos ponovno izdana za namene festivala Dnevi poezije in vina, ko je pesnik obiskal Slovenijo. Pesmi iz 14 različnih zbirk, izdanih med letoma 1971 in 1999, je izbral in mojstrsko prevedel Tomaž Šalamun, pri knjigi je sodeloval tudi Aleš Debeljak, ki je prispeval poglobljeno spremno besedo oziroma kar študijo Simiceve poezije. V knjigi najdemo tudi Simicev tekst o Johnu Ashberyju in esejPreberi

Emil Filipčič, dramatik, igralec, pisec romanov in otroške literature, satirik, avtor legendarne radijske igre Butnskala, prejemnik nagrade Prešernovega sklada, se v svoji knjigi Serafa s Šarhove 2 vrača s svojo značilno držo: samodistanco, ironijo, igrivostjo, avtobiografskostjo, kratkimi stiki, medbesedilnostjo.

V romanu beremo prigode o Risu Boštjančiču in Albertu Dolencu, serafih s Šarhove 2, ki želita ustvariti strip. V delovnem zanosu nastanejo še oddaje, pa tudi radijska igra Butnskala. Sočasnost je razsekana s preteklimi dogodki, fikcija se filipčičevsko prepleta z avtobiografskostjo in pretiravanjem, ne da bi pri vsemPreberi

Najnovejši roman Gabriele Babnik je sestavljen iz treh na videz ločenih, v resnici pa precej tesno povezanih delov. Vsako posamezno poglavje bralca seznani z novo intimno zvezo ter opisuje ljubezenski odnos, ki od prve zaljubljenosti prek takšnih in drugačnih preizkušenj, dvomov in odtujenosti običajno preraste do tragičnega konca zveze. Kot je pisateljici že v navadi, pri tem ne ostaja omejena zgolj na domače kraje, niti ne na našim ušesom poznana imena, pač pa svojim junakom dovoljuje, da se prosto potepajo med Čadom, Francijo, Ameriko in Slovenijo. ImenaPreberi

Mojca Kumerdej je izvrstna pisateljica. Iz slovenskega povprečja se na srečo ne dviguje s številom svojih del, ampak z njihovo nesporno kvaliteto. Leta 2001 je objavila svoj prvenec, roman Krst nad Triglavom, v letih 2003 in 2011 pa kratkoprozni zbirki Fragma in Temna snov. Pet let pozneje je pred bralca postavila novi roman, ki je morda še bolj intriganten, pa tudi obsežnejši od prejšnjih del: Kronosova žetev.Preberi

Druga knjiga spominov Janka Kosa bo zaradi imena avtorja in vsebine težko našla zainteresirano bralstvo kje drugje kot v vrstah ljubiteljev literarne teorije in zgodovine (in tistega, kar še spada zraven). Razen tega je žal tako, da ni spisana izrazito zabavno, v njej ne gre iskati sočnosti, ki jih v tovrstni literaturi večkrat iščemo (in tudi najdemo), niti ne velja, da bi avtor v njeno središče postavljal lastno zgodbo, zaradi česar ni potešena niti naša voajerska narava.Preberi