Dušan Čater je znan kot pisatelj nekega svojskega stila, kar se je najbolje pokazalo vsakič, ko se je ta stil – v odsotnosti boljših pridevnikov – poimenovalo enostavno čatrovski (pa naj je šlo za klepetavi pijansko-kokainski ringelšpil Ata je spet pijan ali pa za halucinatorni Flash Royal). Za njegov novi roman Ekstradeviško pa se nasprotno zdi, kot da stil Čatrovih pisateljskih začetkov pušča za sabo, kot da želi biti čim bolj realističen popis življenja, ki se razteza prek treh obdobij, petdesetih in osemdesetih let ter sodobnosti.

Svet Norcev pomorcev, romanesknega prvenca Goroslava Vukšića, je svet teme in nevarnosti; svet periferij velikih mest, v katerih se odvija trgovanje z mamili, ali samotnih tovornih ladij, na katerih preživijo le najtrši.

Vsakič ko se nekaj razglaša za feminizem, a je ob tem razredna zavest komaj, če sploh zaznavna, je to vsaj sumljivo. Še posebej če smo leta 2020 (ali pa 2019), ko je Seks v mestu s svojimi belimi predstavnicami višjega razreda in potrošništvom (oziroma kupno močjo) kot opolnomočenjem posameznice bolj zgodovinski stadij feminizma kot njegov aktualen navdih.

Dokaj redko se srečamo z literaturo, ki bi se konkretno posvečala Romom, se poskusila približati njihovi »realni« eksistenci v svetu, problemom, ki jih doživljajo kot manjšina, itd. Na srečo je eden izmed tistih, ki skušajo z literaturo premostiti ta »primanjkljaj«, hrvaški pisatelj Kristian Novak, to opravil na pripovedno in vsebinsko izjemen način.

Povest Žalost onkraj sanj je nastala kot neposredna posledica samomora, ki ga je Handkejeva mati po dolgi in mučni bolezni storila konec leta 1971, pri svojih enainpetdesetih letih. Tako rekoč v enem dahu jo je napisal sedem tednov po tem dogodku.

Nekatere zgodbe so težke. Težko jih je prebaviti. Težko jih je vmes vsaj malo ne odložiti, saj te zgodba – kljub izjemno berljivemu slogu – napolnjuje s tesnobo, ki iz strani v stran narašča v tvojih prsih. Kaj takega se mi ne zgodi ob prav veliko knjigah. Izjema so Dnevi zavrženosti. Pa sedaj Materinstvo.

Olga se bere na več ravneh. Nazoren opis vzpona nemškega nacionalizma od pruskega kanclerja Otta von Bismarcka naprej, preko kolonialnih epizod in weimarske republike do ideologij nacionalsocializma ter študentskih nemirov leta 1968 nakazuje, da gre v prvi vrsti za zgodovinski roman.

Naivni bralec ali bralka bi Tujko sprva kar hitro lahko označila za ljubezenski roman, vse dokler na polovici ne najde fotografije resničnega dokumenta.

Stalinove krave je verjetno tematsko najbolj kompleksen izmed treh v slovenščino prevedenih romanov Sofi Oksanen. Kar seveda ne pomeni, da je kateri od njih zares preprost.

Ime Tatjane Tolstoj se je med slovensko literarno srenjo začelo pogosteje pojavljati šele nedavno. Kar je presenetljivo, tudi če povsem zanemarimo njeno slavno literarno poreklo, saj je na mednarodni kulturno-literarni sceni prisotna že kar nekaj desetletij.

V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

Ozka pot globoko do severa, kljub slavni Bookerjevi nagradi, vsebuje precej tega, kar je kazilo že Flanaganove pretekle izdelke. Kljub uspešnemu podajanju posameznih pripovedi čez labirint različnih časovnih obdobji in zavidljivi meri čustvenih občutij ter medvojne maloumnosti, se v besedilu, še posebej očitno pa v zadnjem delu, odraža prenasičenost.

Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

Med alkoholom in nostalgijo manjka nezanemarljiva omemba drog, ampak roman bi v tem primeru že zadobil preveč bitniško rock&roll komponento, ki se pač ne sklada z romantično bécaudovsko predstavo o Rusiji in njenih Natalijah.

Obstajajo zajetni romani, obstajajo ambiciozni romani, obstajajo romani z ambicioznimi naslovi in obstaja Čistost.

Kljub obilici takih in drugačnih nepomembnih dogodkov ima pri Atxagi bralec ves čas občutek, da se v romanu pravzaprav nič zares ne zgodi; dogodki, o katerih piše, sami po sebi niso pomembni in ne vodijo nikamor. Na Divjem zahodu torej nič novega.

Težko si je zamisliti način, s katerim bi v romanu lahko v enovito celoto povezali tako raznolike tematike, kot to stori Winfried Georg Sebald v Saturnovih prstanih.

Poleg kratkih zgodb, ki jih je objavila med drugim tudi Literatura, in urednikovanja na portalu Koridor, smo lahko pisanje študentke primerjalne književnosti in anglistike Lare Paukovič tokrat doživeli tudi v tiskani izdaji.