Naivni bralec ali bralka bi Tujko sprva kar hitro lahko označila za ljubezenski roman, vse dokler na polovici ne najde fotografije resničnega dokumenta.

Stalinove krave je verjetno tematsko najbolj kompleksen izmed treh v slovenščino prevedenih romanov Sofi Oksanen. Kar seveda ne pomeni, da je kateri od njih zares preprost.

Ime Tatjane Tolstoj se je med slovensko literarno srenjo začelo pogosteje pojavljati šele nedavno. Kar je presenetljivo, tudi če povsem zanemarimo njeno slavno literarno poreklo, saj je na mednarodni kulturno-literarni sceni prisotna že kar nekaj desetletij.

V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

Ozka pot globoko do severa, kljub slavni Bookerjevi nagradi, vsebuje precej tega, kar je kazilo že Flanaganove pretekle izdelke. Kljub uspešnemu podajanju posameznih pripovedi čez labirint različnih časovnih obdobji in zavidljivi meri čustvenih občutij ter medvojne maloumnosti, se v besedilu, še posebej očitno pa v zadnjem delu, odraža prenasičenost.

Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

Med alkoholom in nostalgijo manjka nezanemarljiva omemba drog, ampak roman bi v tem primeru že zadobil preveč bitniško rock&roll komponento, ki se pač ne sklada z romantično bécaudovsko predstavo o Rusiji in njenih Natalijah.

Obstajajo zajetni romani, obstajajo ambiciozni romani, obstajajo romani z ambicioznimi naslovi in obstaja Čistost.

Kljub obilici takih in drugačnih nepomembnih dogodkov ima pri Atxagi bralec ves čas občutek, da se v romanu pravzaprav nič zares ne zgodi; dogodki, o katerih piše, sami po sebi niso pomembni in ne vodijo nikamor. Na Divjem zahodu torej nič novega.

Težko si je zamisliti način, s katerim bi v romanu lahko v enovito celoto povezali tako raznolike tematike, kot to stori Winfried Georg Sebald v Saturnovih prstanih.

Poleg kratkih zgodb, ki jih je objavila med drugim tudi Literatura, in urednikovanja na portalu Koridor, smo lahko pisanje študentke primerjalne književnosti in anglistike Lare Paukovič tokrat doživeli tudi v tiskani izdaji.

Ko si želimo nesmrtnosti, si baje želimo v neskončnost podaljševati zavedanje samega sebe. To zavedanje je locirano v naših možganih, zato se tisti, ki bi se dal po smrti zamrzniti, lahko odloči za zamrznitev celotnega telesa ali pa samo svojih možganov.

Jerofejev, ki se je prostovoljno odpovedal visokemu položaju v skorumpirani družbi, stavi na iskrenost, ne pa tudi na obzirnost.

Gre za vešče spisano, kratkočasno vojno dramo, kar je svojevrsten dosežek glede na splošno (in neredko utemeljeno) prepričanje o zateženosti žanra. Avtoričina deklarativna odločitev za fokus zgodbe je povsem točna in na mestu. A to je tudi vse, kar je.

Roman o usodi Judov, o medvojnem Parizu in o njegovem avtorju.

O »črnogledem« romanu Huga Clausa za potrpežljivega bralca.

Burmanski dnevi so najprej izšli v Združenih državah Amerike, ker je moral avtor pred izdajo v Angliji nekaj imen v romanu spremeniti zaradi podobnosti z dejanskimi osebami. Knjiga je v določeni meri avtobiografska, saj je Orwell služboval v Burmi kot policist. Ne glede na to, da se je pisatelj preizkušal tudi v proletarskem življenju in življenju potepuhov, se svojemu družinskemu izvoru ni povsem odpovedal in je nekaj let preživel v hiši svojih staršev ter opravljal poklic učitelja. Roman je prav tako ambivalenten, kot je bil avtorjev način življenja: nekaterePreberi

Schelling, Goethe, Hölderlin, Rilke in Dekleva. Kaj imajo skupnega? Brez dvoma tudi to, da se v svojih pesniških svetovih izraziteje odmikajo od togega in statičnega pojmovanja narave. Namesto tega jo raje opevajo kot pra-gibajočo silo nastajanja in minevanja, do roba polno tisočerih različnosti ter skrivnostnih kakofonij in disonanc. Nič čudnega torej, da resnično življenje po njihovem mnenju ni mirno sozvočje, temveč trajna (heraklitovska) dinamika protislovij, ki ostaja živemu človeku nedoumljiva. Če si jo je Rainer Maria Rilke ogledoval pod lupo presunljivih Devinskih elegij, pa ji Milan Dekleva mojstrsko stopa naproti s svojo novo pesniško zbirko.Preberi