Za zaprtimi vrati

Izar Lunaček

O, korona, ti veliki izenačevalec. Da, da. Zdaj ko imam tak lajf kot vsi ostali (kuća–kuća–šetnja–kuća), vam revež nimam niti nič zanimivega povedat. Kot vsi, tudi mi počasi blaznimo za štirimi stenami: z izjemo dojenčka, ki, brezbrižna kot ta bitja so do širše družbe, kar cveti z vsemi dragimi skoz okrog sebe.

Ampak no worries, tudi drugim nam ni tako bed. Taras se je sicer res sumljivo vživel v vlogo kavboja, iz katere noče ven (ne vem, zakaj: mogoče ta samota v kombu z apokaliptično-pustinjskim vajbom), ampak na srečo živimo blizu Tivolija in lahko žanrske obrazce vsaj odigra pod milim nebom.

Ne vem, ali se nas mimoidoči ogibajo zaradi strahu pred okužbo ali česa še manj oprijemljivega.

Zanimiva mi je sicer ta splošna paranoja zglednih karantencev nad zunanjščino. Mislim, da folk narobe razume infekte: notri, kjer zrak stoji, je jeba, zunaj pa veter ne pusti, da bi se kaj dosti usedlo na nas, če lih kdo ne kihne vate. Virus je, ne jedrska zima, res, in prepih tu ni sovražnik.

Ampak tu gre itak po mojem predvsem za zgražanje nad užitkom v času trpljenja. Vsi smo se malo spremenili v tiste stare mame, ki so v času našega otroštva brezskrbni deci nalagale razne naloge z balkonov, da se ne bi toliko igrali.

Ah, spet ta nostalgija, ki te dni kar cveti v FB postih s profilkami iz socializma. Saj. Po svoje sem fouš vsem tem bogatašem, ki si korono jemljejo kot priliko za samoizpraševanje. Vsi bi morali imeti toliko keša, da bi znali duhati rožice med kataklizmo. Mogotci so danes edini, ki se še znajo veseliti malih reči.

Ravno zaradi tega veselja elite nad prisilnimi počitnicami mi je ekstra hecno zadnje čase med levičarji priljubljeno stališče, da so tisti, ki bi radi, da se svet vrti naprej, tudi če umre kak starček več, sami brezsrčni kapitalisti.

Ampak moram priznati, da na neki ravni tudi mene te prazne ulice melanholično božajo po dušici s spomini na predpotrošniško detinstvo. In ko vidim reklamo za striptiz bar v bivšem eldoradu ali zaprašen napis »We have Ljubljana cake« v enem izmed tržničnih barčkov, se kar rahlo razveselim, da je debilček, ki ga nagovarjata, zaprt v svoji mali zahojeni angleški vasi.

To bi bila kar zmaga: če bi nas ta epidemija spomnila, da nam ni treba vsak vikend pit kave s kulisami druge prestolnice za sabo ali stalno rast in se razcvetat, da bi bili vredni lajfa,

da lahko kot sistem mogoče kdaj tudi nehamo migat in pustimo naravi, da se malo zaceli, preden bo tudi tam prepozno; da ni vse relativno in da imajo eksperti kdaj prav;

in da se ti lahko zgodi tudi kaj hujšega, kot da te kaj užali. Skratka, fino bi bilo, če bi nas tole spomnilo na materialno bazo, ki smo jo zadnje čase pustili za sabo, in nas malo skuliralo.

Ampak vprašanje. Vsekakor upam, da ne bomo postali samo še bolj individualistični, brezstični in čistunski, ker to je pa res zadnja reč, ki jo po moje rabimo.

Držite se in naj tole čim prej mine ter se vrne v karseda zdrave tirnice,

Hasta la proxima,

I

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dve seriji

    Izar Lunaček

    Mene gor držijo le bliski nečesa bolj intenzivnega in bolj večnega, tudi če si z lovom nanje uničim še tistih pet procentov garantiranega donosa sreče pri potrpežljivem lajfu.

  • Prvi april

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kako daleč sta si zastonj in zaman? Si človek res ogleda svetovno znan spletni muzej ali legendarni slovenski film, ker ga ceni in se mu približa spoštljivo, ali pa ga ponuca kot toaletni papir samo zato, ker je pač brezplačen?

  • Strah in barve za lase na zalogo

    Agata Tomažič

    Najprej bi se rada opravičila, ker že dolgo časa ni bilo glasu od mene. Kar predstavljam si, da ti je bilo hudo ali te je morda že skrbelo, kaj se dogaja, ker receptor že vse te dolge tedne ni poklical tvojega imena. Ti pa nisi mogla žeti občudovanja pred sostanovalci s tem, kje vse sem bila, kar priznaj.

Izdelava: Pika vejica