Vrnitev izgubljenega sina

Izar Lunaček

Mogoče ste opazili, da vam več tednov nisem nič pisal, to pa zato, ker sem se udinjal pri mačehi Ameriki na mesec in pol dolgi, t.i. »umetniški rezidenci« v New Yorku.

izar-lunacek-cacke-in-tuhtci-ny-image1-17

Sprva sem imel plan pisati vam tedensko, kot kak dopisnik iz daljne dežele, a sem že ob prvem poskusu spoznal, da vsak džob, opravljen za domovino, trga rahlo tančico sanj, v kateri bivamo odposlanci na poskusnem delu v tujini.

izar-lunacek-cacke-in-tuhtci-ny-image2-19

In, kot je iz slikc verjetno počasi jasno, niti ni tako, da bi čez lužo strašno užival. Vsakogar, ki me pobara, češ, o, njujork, blagor, si se imel super?, moram razočarati z rahlim skomigom in vzdihom. Sladkoba velikega jabolka že dolgo le težko skriva globinsko gnilobo.

izar-lunacek-cacke-in-tuhtci-ny-image3-21

»Dirka podgan« je prevod Amerom domačega izraza za brezglavo pehanje za nečim, niti ni čisto jasno, čim, in res je tu filing, kot da se vse živo kar žene in žene nekam, da le ne bi potonilo. Vrtinec v kao centru sveta, je obenem odtok in kdor le za hip preneha migati s tačicami, čez hip že konča v mlinčku za odpadke.

izar-lunacek-cacke-in-tuhtci-ny-image4-23

Ni to za nas, Polbalkance, ki radi kofetkamo po popoldnevih in se pustimo malo nositi toku vmes med rekreativnimi kravli. In ni za nas, relativne starčke: ipak drži, da je New York mesto ljudi v dvajsetih, ki so dovolj lepi, da šarmirajo tujce; dovolj gibki, da se prilagodijo povpraševanju; in dovolj močni, da se po vsakem štrbunku spet potegnejo na suhi rob korita. Kar malo mi je žal, da nisem šel tja takrat, kot sem si nekoč želel, pa me je teža odnosa držala nazaj: zdi se, da zna bit plac špasen za potrgat vsa sidra, požgat vse mostove in delat nekaj v praznini ter blizu raketnih izstrelišč za lansiranje nastalega med zvezde.

izar-lunacek-cacke-in-tuhtci-ny-image5-25

A kaže, da NY danes tudi za take mladostne salte ni več. Predrag je postal. Manhattan je igrišče poslovnežev in turistov, nekdanji boemski predeli pa spremenjeni v muzeje prebojev iz davnih časov. Brooklyn, kjer je Šalamun pred dvema desetletjema neverjetno zvito izbral rezidenco, je sicer vmes postal zatočišče hipsteraja, a tudi to je danes prej veriga butičnih kavarn in štacun s siri kot pa kaka inspirativna boemijada. Urednik, s katerim smo si na koncu kako noč delili sobo za goste pri lokalni striparki, je povedal, da umetniki te dni raje bežijo v Austin, Detroit ali Minneapolis, kjer so cene vsega prijaznejše. Ampak tudi Bushwyck, še en nedavni bruklinski art kvart, se draži, še preden bi se uspel do konca razmahnit. Gentrifikacija je v Ameriki že prehitra: pravkar obujene predele peha v nepremičninska nebesa, ko niti pekel še ni bil primerno predelan v karneval.

izar-lunacek-cacke-in-tuhtci-ny-image6-27

Tako sem se lahko po svojo dozo ameriške romantike zatekal le še na požarne stopnice in pod večer kadil in pil bourbon, pa še od tam so me sosedje občasno naganjali. Vojna s tobačno je po mojem ena večjih napak tega mesta: njegova industrialna grdota je zakajena in grafitirana ziher zgledala precej bolje.

izar-lunacek-cacke-in-tuhtci-ny-image7-29

Ampak za konec – da ne bom samo jamral – je par lepih reči ipak padlo. Večeri z edinima prijateljicama Karen in Gaby – obema slavnima risarkama – so bili vedno balzam za osamljeni dušici; obisk v pegleznu na založbi First Second in v novem WTC-ju na uredništvu NewYorkerja tudi; da dveh festivalov in ene otvoritve razstave slovenskega stripa v Washingtonu niti ne omenjam. Toda o vsem tem več v drugem delu, ki ga dobite že čez kak teden.

 

Maham do takrat,

 

Izar

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sredi vzhodnega Berlina, že malce hipomanična

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kot zmeraj na neznanih terenih sem bila tudi tukaj kot kratkoviden slonček na trapezu, ki ga je nekdo posadil na gugalnico pod cirkuškim stropom in ki niti ne vidi mreže pod seboj, mreže, razpete zanj, da bi ga prestregla.

  • New York, New Crobuzon in zakaj so knjige fajn

    Tina Bilban

    Z vsako knjigo je v našem jeziku več besed. Z vsako novo je manj možnosti, da bi se lahko naš jezik kadarkoli preslikal v drugega. Z vsako novo je več možnosti, da drugega vsaj približno razumemo.

  • Zgodovinski plevel province

    Andrej Hočevar

    Kulturno izobraževanje je nujno za konsolidacijo srednjega razreda, ki v kontekstu Rusije ne predstavlja dejstva, temveč predvsem uganko.