Vojne snežink

Izar Lunaček

Moj sin prebavlja Vojno zvezd. Po mojem se mu uleže v Ojdipa. Torto lahko tu žreš in obdržiš, ker sin ubije fotra in ga obenem da v nebesa. Res pa je, da nima mame za nagrado, še simpatija se mu spridi v sestro in gre vkup z barabo. Za stiskat pa mu prepusti le rahlo strašne medote.

In jaz to prvič vidim. Ko sem bil majhen, so spejsi bitke plale v ozadju, z VHS-ov na obiskih pri sošolčkih. Moja edina usedlina je blisk zlatega robota med sipinami. Od blizu pa je res otročje, ravno za 4-letnika. In z razvlečenimi začetki, da ni bilo sile, če si uletel 10 minut prepozno, po kokicah ali pa med šaltanjem kanalov.

A te dni jih vendar reciklirajo. Kulise mojega otroštva grejo v mlin, ki jih izpljune zašpiljene s kompaktnim štartom, vrhunci in sploh vso strukturo, kot se šika, ampak presežka je pa le, kolikor ga tja projicira neki bolj pozoren otročiček.

Ker res ne morem same že prežvečene zabave, se umikam v še dekado prej pred mojim rojstvom, ko so bili filmi bojda dokaj fejst. Mene še nikjer, ljudje pa sedijo v kinu in uživajo. Vsak dan pogledam enega, ko moji spijo. Za zdaj sem še na allenih, ampak kmalu pridejo Scorsese, Fellini, Antonioni in de Palma. Nisem vedel, da sta se celini takrat tako radi žogali.

In to, kar vidim, je lepo: ni še brezsramni treš mojega otroštva, a tudi korektno ni, le umetniško ga orje skozi vse, kar je dobro povedat:  živo, surovo in začinjeno. Tatarc je, osemdeseta pa so burger in zdaj vsi žvečimo hologram njihove izvedbe v soji.

Ampak kaj nas muči? Zakaj bi radi sploh nazaj? Southparkov memberberry teorem je, da je današnji dan prekompliciran. Vrnite nam preprosti svet otroštva, zapokan bolj učinkovito, kot kompaktno drogo. Ampak če bi bil kdo trezen, menda ni alternativa kar sprejeti vse te kolobocije?

V enem takem novem PM ždimo. Vse je relativno, skonstruirano, zdrobljeno na n malih zgodbic, ki odmevajo v naglavni riti. Medtem pa nas nekakšna čist brezvezna, zase prevelika zgodba lepo nabriše tam po desni. Ker ima dejanske poslušalce v svojem eho črevu.

Ampak nič za to. Dajmo se lepo mi še dalje klat v svojem bubblu. Prepričan sem, da sta Woody in Louie naš največji blem. Saj ne, ampak vsaj dosti blizu mehurčka sta, da ju dosežemo z udarci. In bog ne daj, da bi se spravljali na kake resne kretene, s katerimi nimamo nič skupnega. Naj vsak pomete le pred svojim pragom. Vsi smo gospodarji svoje sreče. Vrlina se bo nagradila sama. In jame skopljimo kar zase, saj drugi itak ne zaidejo v to sosesko.

Res nič nazaj, sploh ne? Mogoče pa smo že tok globoko, da je edina šansa ne it naprej, ampak se raje splazit za svoj hrbet, še preden si bil rojen, in se tam na nekih tujih fantazijah, neobžarjenih z otroško nostalgijo, pogret dovolj, da se obzorje spet vname.

Ni brez nevarnosti in zlahka se konča tudi takole

in pol si Vader, zloščen stroj, po nesreči naci, tragični ur-fater. Potapljač v preteklosti s samurajsko kodo, ki pa za razliko od Martyja ne more nič sedanjosti, še zapecat mame ne, da si prepreči rojstvo.

A kar zih vztraja, je strastna zgodba, ki zna v kom kdaj kaj zganit. In nemara te kak sin en dan odreši. Lahko je tudi hči, seveda, samo da ne iz gole revizije.

Srečno vam 2019!

I

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Fuck you, metoo (in nesubtilen PC vobče)!

    Izar Lunaček

    kKjub temu da anonimni glas ljudstva, pogosto nagnjen celo k linču, nečesa ne obsoja, neka druga, tiha, pasivna obsodba brez pravega aktivnega nosilca poskrbi, da se na isto stvar zgrne obsodba nepreklicnega izgona iz javnega življenja.

  • Lasje

    Izar Lunaček

    Odkar sem se vrnil iz Amerike, ogromno spim. 10–12 ur v kosu, kot bi me bil New York s svojo centrifugo tako ožel, da zdaj rabim neskončno ur za filat baterijo.

  • Vrnitev izgubljenega sina

    Izar Lunaček

    Sprva sem imel plan pisati vam tedensko, kot kak dopisnik iz daljne dežele, a sem že ob prvem poskusu spoznal, da vsak džob, opravljen za domovino, trga rahlo tančico sanj, v kateri bivamo odposlanci na poskusnem delu v tujini.