Post festum – festum!

Izar Lunaček

Če slučajno niste zaznali, smo imeli sredi oktobra Tinto, festival čisto pravega stripa. In vsi smo zrihtali nagnusno dobre goste. Stripburger je gostil Olivierja Schrauwena, ki zadnja leta za svoje odpuljene, avtorske kreacije žanje nagrade širom po obli; Vigevage so privabile Marca-Antoina Mathieuja, o čigar kafkovsko-escherjevskih blodnjah, zrisanih v perfektnem kiaro-skuru, sem že v prejšnjem stoletju prebiral v comics journalih, te dni pa se pri nas kiti z zlatorepim Ottom; tačas, ko sva midva z Jncem k nam privlekla tako legendo Davida Lloyda, ki je v osemdesetih zrisal Moorov biserček V for Vendetta, kot Bastiena Vivesa, ki je brez dvoma trenutno glavno ime francoskega stripa v kategoriji izpod 40.

In v soboto, po sicer fletni petkovi otvoritvi Schrauwnove razstave v metelkovskem Alcatrazu, so se vse zvezde zgrnile nad Kino Šiška. Vives in Lloyd sta imela čisto prave masterclasse (ki sva jih z Jncem uspela financirati s seskov velike mame muce, Outfita7), pri čemer je sploh Vives očaral s svojo elegantno digi risbo ter pred nami pričaral en cel pejdž svoje klasike Poline,

pa tudi v poznejšem intervjuju je blestel, ko se je krasno nonšalantno spotikal mimo min seksploatacije in obtožb pedofilije.

Lloyd je, po drugi strani, odpredaval dokaj klasično špuro osnovnih lekcij striporisja, ki pa je bila prav tako toplo sprejeta kot poznejše kramljanje z mano. Stric je pač že malo v letih in kdaj izpade kot dedek, ki je pravkar odkril internet,

sicer pa je krasen, topel človek. V Ljubljani se je vse dni grel na soncu ob kozarčkih rdečega (ki smo mu ga morali, kot taki rock zvezdi z runner listo, dostaviti tudi na mizo med podpisovanjem),

najbolj zabavna anekdota pa se je primerila, ko je med Schrauwnovo razstavo zabluzil na sestanek anarhistov v Menzo in tam ob toplem žganju fascinirano poslušal slovensko žebranje pozno v noč.

V soboto pod večer smo prvič v zgodovini festa podelili še nagrade in kljub nekaj negodovanja so solzice v očeh zmagovalcev odtehtale vse muke pri izboru.

Luštno je bilo, še bomo pacali s Tinto. In upam, da si vas še vse več pride mazat prste z nami.

Da pa bi bil komplet popoln, je, niti teden po zaključku, čim sem si za par dni spočil ob računovodskih opravilih in prebiranju cele gore knjig kot komisar Zlate hruške, v Ormožu na svet privekal Grossmanov potomec: prav prvi festival fantastike in stripa v Prlekiji. Povabljenca sva bila jaz in Zoran Smiljanić in slednji je bil spet ves ganjen ob prejemu že druge nagrade oni teden.

Vso noč smo preplesali na karaoke z ekipo radia študent, ki je prišla predvsem sinhronizirat Alana Forda, na koncu pa je do pete zjutraj prepevala o terasah in ljubezni v grajski kleti.

Fletno je bilo, takisto kar najtopleje priporočam.

Kot tudi direkt vlak Budapest–Ljubljana, ki te iz Ormoža domov pripelje v dobrem paru ur. Ves prazen in s kupeji, da zmačkan lahko spiš med finimi tresljaji tirov. (Izvzemši deset minut med Celjem in pa Laškim, ko so ves vlak iz neznanega razloga zasedli upokojenci ter odrasli z učnimi težavami. Nadrealistično.)

Nič, zdravstvujte, maham za zdaj in se beremo spet prihodnji mesec,

 

I

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Strip in čas

    Žiga Rus

    Strip, sodeč po obisku festivala, nikakor ni kakšna izumrla umetniška oblika, ki bi se ji bilo treba bati za občinstvo. Hkrati je vsaj v določenem segmentu že pustil za sabo obdobje, ko je predstavljal najaktualnejšo obliko množične kulture.

Izdelava: Pika vejica