Popolna pošast

Izar Lunaček

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image1

Ko sem šel včeraj mimo Kinodvora, sem opazil, da se že vrti novi film o Mary Shelley. In takoj sem se spomnil, da se mi končno ponuja prilika objavit dolgo načrtovani zapis o njeni najbolj znani stvaritvi.

Zakulisje je tole. Tri leta nazaj sem preživljal del porodniške na majhnem balearskem otočku, v hiški angleške frendice iz Barcelone. V dolgčasu sem s police pograbil star pejperbek Frankensteina in ga požrl v vsega par urah. Odpihnilo me je.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image2

Na prvem mestu me je ruknilo najbolj očitno: kako drugačna je zgodba od naših pop predstav. Kot večini mi je omemba Frankensteina v glavi vedno pričarala točno določen set podob: nori znanstvenik, grbavi pomočnik, oživljajoča strela in lomasteča pošast, ki zaradi napačnih možganov gospodarju uide izpod nadzora.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image3

Saj vem, vsi smo že kdaj kaj slišali o tem, kako je knjiga nekaj čisto drugega in celo filmi in stripi obstajajo, ki so skušali reč malo popraviti ter so vrgli ven gradove, strele in grbavce, za katere se nam vsem rahlo svita, da jih v originalni zgodbi ni. Ampak, majke mi, nisem še videl verzije, ki bi se od klišeja tako oddaljila, kot se originalna knjiga. Tisti, ki še ne veste, torej poslušajte.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image4

Štorija se začne – od vseh možnih nepričakovanih krajev – na severnem morju. Kapitana raziskovalne ladje preseneti, ko po ledu mimo njega pridrvi pasja vprega, bič pa vihti močno zadekana, a nadčloveško orjaška postava.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image5
izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image6

Kmalu nato sredi ledu naleti na zmahanega tipa srednjih let.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image7

Ta se mu predstavi kot Victor Frankenstein in mu, v svarilo zoper kapitanovo obsedenost, da bi prvi dosegel severni pol, pove svojo življenjsko zgodbo.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image8

Še kot briljanten študent medicine nekje v Italiji je bil odkril vir življenja. Nikoli ne izvemo, kaj: elektriko, čudežni napoj, ni namiga in nima veze. Važno je le, da se je izum odločil uporabiti na zelo izviren način: ne da bi recimo od mrtvih obudil babico ali domačega mačka iz svojega otroštva, ampak da bi iz raznih koščkov tkiva skupaj sestavil popolnega človeka; človeka, kakršen bi lahko bil, pa ga naravne danosti držijo nazaj. In potem kako leto in pol počasi, od skeleta navzven, skupaj šiva – iz mini koščkov tkiva, nabranih iz secirnice in mesarije, precizno pritrjujoč tetive na sklepe, leče na mrežnice itd – svojega čudovitega nadčloveka.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image9

Končno konča in je strašno zadovoljen: orjaško, mišičasto bitje črnih las in modrih oči čaka le še na dodatek skrivne začimbe življenja.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image10

A ko jo doda in stvor odpre oči, Victorja na lepem vse zmoti. Kar je bilo prej videti lepo, je zdaj, ko miga, groteskno. Črni lasje ne pašejo na rumeno polt, beločnica je premotna, koža prenapeta, žile preveč vidne itd itd. Ko stvor namesto pametnega pozdrava še zaječi, kot bi rekel Millionaire, »ob grozi biti živ«, stvarnik lahko le še obupan zbeži iz svoje delavnice.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image11
izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image12
izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image13

(Ko sem prvič povedal to zgodbo Nejcu, btw, je rekel, da ta filing pozna iz pisanja. Noro si se potrudil, da bi v pripovedi repliciral življenje, previdno zgradil vso konstrukcijo, ki naj bi bralce brezšivno peljala po zgodbi itd., a ko je reč končno končana, je to le neka okorna, očitno skup skrpana imitacija življenja, od katere lahko le v grozi pobegneš. Mogoče pa je tudi Mary Shelley med drugim ciljala na ta aspekt ustvarjanja.)

In začuda je to za en čas to. Victor ostanek noči obupan pije po študentskih beznicah in se bolj sekira zaradi svojega neuspeha kot zaradi kake nevarnosti, ki bi jo utegnil povzročiti obstoj spodletelega nadčloveka. Ko se končno vrne v svojo sobo, olajšan opazi, da stvora ni več, in potem več let mirno živi naprej ter na incident le občasno pomisli. Stvor je zanj očitno zgolj neuspešen izdelek, ki ga sicer osebno peče, a ne zdi se mu, da bi ga to lahko čez čas prišlo ugriznit v rit kaj bolj kot kakšna slaba zgodba, ki si jo napisal na faksu in je nisi nikdar nikomur pokazal.

Potem pa, ko je ravno na dopustu v domačih švicarskih alpah (Kdo ga je naredil? Švicarji! Švica, severno morje, študentska sobica v italijanskem mestu: super mi je, kako drugače je to od standardnih srednjeevropskih gradov in blatnih vasic Frankensteinovega pop mitema), na neki gori zagleda orjaško postavo, ki spretno pleza po zasneženih vršacih.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image14
izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image15

In v par skokih pred njim stoji njegova stvaritev: enako odbijajoča kot prej, a očitno nadčloveško sposobna v lokomociji.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image16

Ko spregovori, spoznamo, da tudi intelektualno prekaša svojega stvarnika. Vljudno, v izbranih izrazih mu obnovi svoje dotedanje dogodivščine. Po begu iz sobice svojega stvarjenja se je več mesecev skrivala v štali neke podeželske družine.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image17

Iz prisluškovanja ljudem se je, obdarjena s superiornimi možgani, kmalu naučila govora, a zaradi tiste prve izkušnje očetove groze ob pogledu nanjo se jim pred oči ni upala. Šele ko je ostala doma sama s slepim starcem, je tvegala kontakt in se par uric krasno pogovarjala, dokler se domov niso vrnili ostali in jo z gnusom pognali proč.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image18

Odtlej je stvor živel v naravi, telovadil in razmišljal ter zdaj končno prišel do sklepa, da kljub svoji pameti in drugim sposobnostim zgolj zaradi videza ne bo nikdar mogel postati del človeške družbe. V bistvu v tem celem govoru izpade kot kak pameten predstavnik depriviligirane družbene skupine, recimo študiran ameriški črnec v tridesetih ali kaj takega.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image19

In, pazite, tip se spomni tudi edine možne rešitve. Ker kot vendarle neke sorte človeško bitje ne more brez družbe, stvarnika prosi, naj eksperiment ponovi in mu da še enega misfita za družbo, tokrat ženskega spola. Z družico se bosta umaknila v amazonski pragozd (še ena krasno nepričakovana lokacija za to štorijo!), kjer bosta živela od jagodičja in se veselila vsaj družbe drug drugega. Otrok, obljubi, ne bosta imela.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image20

Victorju se spak še kar gravža (in, iskreno povedano, na tej točki niti ni jasno, ali res zato, ker je tako grd, ali pa je mogoče, obratno, tako popoln, da je že nečloveški in ga navdaja s strahom kot neko romantično sublimno; kot razburkano morje, divji oblaki in pečine tipičnih slikarij one dobe), toda vseeno mu obljubi in kako leto res počasi šiva žensko edicijo svoje stvaritve.

Kar za nekaj časa dejansko pade v delo in se ukvarja le z zabavnimi tehnikalijami, a mir mu občasno kalijo podobe pošastnega para, ki se kljub obljubi prične ploditi v divji džungli, ter zaroda nadljudi, ki bodo sčasoma preplavili zemljo in s svojo superiornostjo iztrebili človeško raso.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image21

Ko skozi okno zagleda še pričakujočo grimaso verjetno čisto iskreno družbe veseleče se pošasti,

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image22
izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image23

ga to tako odvrne, da svoj work in progress raztrga na majhne koščke in obraz na oknu spačeno tuleč v bolečini izgine.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image24

Toda zdaj se začne resna jeba. Naš nadčlovek spozna, da ne bo nikdar mogel biti srečen in da mu preostane le, da ostanek svojega življenja posveti onesrečevanju svojega stvarnika, ki ga je bil sprva privlekel v ta svet, nato pa mu odrekel vsako možnost zadovoljitve. Skozi leta mu tako počasi, metodično pobije večino sorodnikov in prijateljev in celo zadavi nevesto na njuno poročno noč.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image25

Victorju se od tega seveda uspešno strga in zdaj prične pošast maščevalno goniti nazaj. Pošast je predvidoma zadovoljna: očka jo je končno opazil in se ji posvetil: še več – njegov obstoj se zdaj vrti le okrog nje. Tako naslednje mesece blazni Victor preganja svojo stvaritev po vsem svetu, kot kak obseden inšpektor izmuzljivega kriminalca v žanrskem filmu, pri čemer pa seveda nikakor nima šanse ujeti intelektualno in telesno neskončno bolj zmogljivega velikana.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image26

Tu se vrnemo na začetek zgodbe, kjer je bil izčrpanega Viktorja našel naš kapitan. Mornar nam poroča le še o koncu zgodbe: Victor na ladji od izčrpanosti sčasoma umre, ob njegovem truplu pa naletijo prav na jokajočega nadčloveka iz nesrečnikove zgodbe.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image27

Pred pobegom stvor kapitana še obvesti, da je njegovo življenje izgubilo še zadnjo trohico smisla in da se bo svojemu stvarniku pridružil v smrti, tako da si bo naredil veliko pogrebno grmado na severnem polu. To rekoč izgine, čeprav ne vemo, ali je obljubo dejansko izpolnil ali ne. Kapitan, pretresen od srečanja z obema obsedencema iz zgodbe, končno opusti samomorilsko odpravo.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image28

A ni super? Kako zaboga je lahko ta utrgana zgodba zbledela v par podob nekega norega nerda, ki s strelami oživi nerodno, lomastečo skrpanko brez daru govora in z napačnim možganom v lobanji? Vse, kar je ostalo, je nekdo, ki bi rad bil sprejet, a ni, ter se zato razjezi, kar je, roko na srce, osnovna poanta tudi tu. Ampak, aj, hudič je v detajlih.

Obožujem dejstvo, da je ta pošast v resnici ubermensch: da je noro spretna in elokventna in mogoče celo niti grda ne, ampak preveč popolna. Super so mi ti detajli prelestnih belih zob, črnih ustnic, rumene kože, pretirano vidnih mišic in žil itd, v katerih se mešajo imidži črncev, džankijev, gejev, Kitajcev in travestitov, skratka vsega, kar enega Victorja lahko plaši.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image29

Noro mi je všeč, da Victorja ob stvorovem rojstvu najprej odbije messiness samega vznika v svet, grozni krik novorojenca in njegova neartikuliranost; ko pa ga čez čas sreča vsega odraslega in pametnega, pa ga odbija prav to, da je bil otrok čisto sam prehitel očeta. In perfektno mi je, da za stvorov neuspeh ni kriva nobena napaka nesposobnih pomočnikov ali prejšnjih lastnikov telesnih delov: ne, dobri doktor je vse naredil, kot je načrtoval, pa je bil rezultat vseeno strašen.

Blazno me zabava tudi, da za razliko od številnih filmskih grozljivk (vključno z Brannaghovo kao knjigi najbolj zvesto filmsko priredbo) pošast glavnemu liku nikoli noče vzeti punce, čeprav ta to vanj kar naprej projecira. Boli ga za človeške samice, on bi rad pač žensko svoje lastne vrste.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image30

In glavo mi hoče odpulit, ko pomislim na njegov plan, da bi s punco živela nek rousseaujevski lajf v pragozdu, še posebej, ker se moram strinjati z Victorjem, da bi nekdo s takim potencialom težko ostal pri tem ter bi sčasoma hotel razmnožen osvojiti svet, zato mora Victor vse žrtvovati, da pred lastno popolno stvaritvijo reši naše bedno, šepavo človeštvo.

Skratka, krasna knjiga, majke mi, in ne morem verjet, da jo je ženska napisala na tistem pijanskem vikendu s frendi.

Nič, to je to, kar sem hotel o Frankensteinu povedati že par let, in zdaj sem imel končno priliko. Upam, da se strinjate, da ama nobena filmska ali strip verzija še ni ujela tega momenta in da je nora škoda, da zanj ne ve več ljudi. In upam, da se zdaj, ko zanjo veste, počutite kaj bolje. In da se nekje globoko v malih možganih bojite, da nekje v amazoniji vendarle raste ena strašna rasa izboljšanih ljudi, ki nas bo nekoč preplavila in kaznovala za vse naše grehe.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-12-image2

Hohohoho.

Zdravstvujte in do prihodnjič,

I

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vojna cona

    Izar Lunaček

    Kar je za nekoga (starega od 8 do 13) vesel adrenalinski park, je za nekoga drugega (vse izven omenjenega starostnega razpona) vojna cona.

  • Eleganten sestop

    Izar Lunaček

    Zadnje čase me niste imeli prilike nič brati, ker sem se samo svaljkal po mrežah in sinjih plitvinah. Ker te sorte svaljk redko rojeva dobre zgodbe, tudi prvi zapis ob vrnitvi ni posvečen toliko spokoju kot nenadejano stresnemu sestopu iz njega.

  • Skasnica

    Izar Lunaček

    En leno poleten stripek o zaupanju in očitkih med zinovi in očetki.