Odprt konec

Izar Lunaček

Poletje je mrtvo. Njegov rep smo zajahali, ko smo šli na prvi roadtrip z na novo obogateno familijico. Ne vem, zakaj en in še en otrok ne moreta bit dva. Petletni sinek bi dojenca mazil, a tako nasilno, da se ta vsevdilj zateka v klice na pomoč. Če bi bila skupaj vsak taka, kot sta narazen, bi bilo vse tipi top, ampak nista, in cel mesec v avtu in šotoru je to karseda mučno.

Preden smo se prebili tja do Herceg Novog, sva bila z bejbimamo že tako fuč, da sva večerno slabost zamenjala za živce in deco krivila za vse zlo, dokler nama nočni potoki žolča niso dokazali bolezni.

Ampak sam Herceg Novi je bil pa kar krasen. Jeseni se tam razbohoti uživaški strip fest, s celodnevnim risanjem po kafičih, zvečer pa dekadentni žurčki in pogovori z legendami.

Najbolj mi je bil všeč Enrique Breccia, ki je na fenbojevska vprašanja založnika odgovarjal takole ležerno:

Tudi risanje po željah mi zdaj že gre, odkar me je Štef B spomladi v Makarski nadrl:

Žur sem žal ujel le en, na fortici z razgledom čez cel zaliv, slikajoč lokalno divo med njenim koncertom

zamudili pa smo glavni del tega »maturanca za avtorje«, kjer goste menda peljejo na odprto morje, da v vodo mečejo svoje ustekleničene umetnije, nato pa jih nagradijo z razvratnim roštilj piknikom na bližnjem ostrvu

ampak sem se na srečo že zmenil, da bom ob letu osorej posebni gost in loh vse preizkusim od začetka do konca, tokrat, upajmo, brez parazitov.

Po poti domov smo se ustavili še v Sarajevu, kjer nas je znanec moje drage s familijo vsak dan popeljal na kosilce ali zajtrk in vsaj s sinkom sva se na mesto tako navezala, da nisva čisto hotela proč.

In začuda nas je v zadnjih dneh pred koncem, po tem mesecu trpljenja in užitkov vse kar malo peklo, da se trip izteka.

Zdaj pa že en teden rišem žalostne migrante in se kregam s svojimi mladostnimi idoli, ker jim ni všeč, kje spijo tekom festivala, ter molim, da Adria zdrži še toliko, da jih pripelje na obisek.

Zima prihaja. Obljublja vse mogoče. In hvala bogu, eden od otrok je spet pol dneva v vrtcu.

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kratka zgodovina slovenskega stripa v stripu

    Izar Lunaček

    Pred kakšnim mesecem so me organizatorji razstave stripa s področja bivše Juge, ki bo to pomlad štartala v Berlinu in se nato selila po prestolnicah … →

  • Merzouga

    Lara Gobec

    Po dvanajsturni vožnji skozi nočno rdečico Atlasa in poslušanju nečesa, kar je verjetno arabska oblika turbofolka, nas, tihe ujetnike avtobusa z dvainpetdesetimi sedeži, končno pogoltne dolgo pričakovani saharski veter. Naokrog se širi peskasta megla, ki skriva dupline hiš domačinov, kot bi jih ščitila pred zunanjimi obiskovalci, ki so s težavo preživeli ostre ovinke in vso noč bruhali. Vsa sivkasta me spremlja še ves popoldan, ko se v recepciji našega puščavskega gostitelja ovijam v zamrznjeno plastenko vode, upajoč, da bo naslednji zamah Sahare nekoliko hladnejši.

  • Stripovska preobrazba

    Iztok Sitar

    Ko se je Gregor Samsa zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanski mrčes. Ta prvi stavek je poleg tistega iz Camusovega Tujca zagotovo najbolj znan začetek kakšnega literarnega dela. Kot Camusov junak je bil tudi Kafka tujec.

Izdelava: Pika vejica