Leto nevarnega stripa

Izar Lunaček

Z Jankotom sva bila spet v Angoulemu, na največjem strip festivalu v Franciji in drugem največjem v Evropi. Po velikosti ga prekaša le italijanska Lucca, ki pa je bolj nišno-gejmersko-gikovska, tačas ko je Angouleme eno samo veselje srednjega razreda vseh spolov in starosti. Naziv »svetovna prestolnica stripa« ti pove, kam meri, in četrt miljona obiskovalcev ve, zakaj so prišli sem.

Kljub tem idiličnim pejzažem in impresivni statistikam sem prišel dovolj divje volje, da sem se s svojimi spremljevalci rahlo skregal že prvi večer in potem skozi množice blodil pretežno solo,

 

a je bilo morje stripovja čisto zadovoljiv nadomestek. Kaj sem videl lepega?

Vsekakor je bila kar krasna razstava Catherie Meurisse (bivše charliehebdojevke, ki je kot ena od preživelih po pokolu zrisala svoj lasten dnevnik dilanja s posledicami: La legereté je sorodna Luzovi Katarzi v VigeVagePrevodu, a za moje pojme je še lepša)

in pa prva pregledna razstava ever velikega Lewisa Trondheima

ki je poleg lepih farbic postregla tudi s takimi luštnimi intervencijami na zid

(»moj najlepši strip« piše, od tam pa puščica na uradna navodila, kaj storiti v primeru terorističnega napada. Avtobio likec se »zahvaljuje teroristom, brez katerih ne bi mogel ustvariti tega remek-dela.«)

ter en lep pregled starega mojstra Wallyja Wooda, ki je začel kot Marvelov top inker,

nadaljeval kot eden glavnih Mad magazine parodistov,

zajadral v erotične predelave pravljic

in končal s čisto ciničnimi bizarkami, preden se je sredi razrasta raka ustrelil v glavo.

Cel hec, skratka.

Pri samih izdajah me je sicer malo razočaralo pomanjkanje novega: Trondheim in Sfar sta spet zaštartala Donjon in prva dva dela sta sicer čisti balzam za stare fene, a je to ipak le reboot že videnega. Toda ajde, prvi blisk črne entitete v zenitni časovnici, Marvinova poroka in začetek razkola med njim in Graščakom: tisti, ki veste, za kaj gre, si boste meli roke (tisti, ki pa ne, pa še boste: Trondheim letos pride v Ljubljano in pospremila ga bosta prav prevoda dveh zbirk te razvejane sage).

(Foto: Anže Buh)

Meni (in še marsikomu) je bil fin tudi Bouzardov riff na Lucky Luka v temle hommageu:

(»Jolly Jumper pa nič« bi lahko bil prevod in album dreza v razne Lukčeve klišeje od žvečenja slamice mesto čika (»Hvala, hvala, nehal sem, ampak še zdaj me stisne, če grem mimo žitnega polja.«) pa do uniforme (»Mogoče bi vaš konj cenil, če malo zamenjate garderobo: rumena rutka in rdeča srajca na primer!« Luka uboga, a ga nihče več ne prepozna.))

Toda novo? Na nagradah je par prajzov poželo delo nekih čisto novih klincev, malo čez dvajset starih, ki me s svojo anti-estetiko nikakor niso zmogli ganiti, ampak mogoče sem res že star. Kot so mene na faksu profi krcali, zakaj delam figuraliko mesto abstrakcije, ko pa je to ja tako konservativno, zdaj jaz nekako ne štekam referenc na alter trash osemdesetih, ki smo se ga sami zamlada trudili izgnati iz sistema. Tole sta dva od izbrancev, pa si izoblikujte svoje mnenje.

(Chloe je po nagrado prišla jokaje, med žvižganjem svojih »punc«, ki se jim je v govoru tudi prav po ameriško zahvaljevala; rdečelični anglež in bivši maneken Joe pa je prisrčno zardeval in se spotikal čez lasten jezik; spet, moral bom poskusiti čorbo, da ne ciniram v prazno.)

Je pa vsekakor zanimivo, da so to zdaj prvi res izpostavljeni avtorji po kakem Vivesu: novovalovci (Sfar, Trondheim in co.), ki so harali po sceni na prelomu tisočletja, so zajadrali že v petdeseta, za njimi drsi vlečka simpatizerjev tam do moje generacije (Boulet, Obion in drugi), potem pa je še en čisto nov šus pri pet let mlajših (Vives in druščina) ter zdaj te sveže face v zgodnjih dvajsetih, medtem ko so na vmesno generacijo očitno malo pozabili. Me prav zanima, kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj.

Vsekakor lokalna scena po prejšnji idili malček leze narazen. Cel špas Angoulema (in francoske produkcije vobče) v zadnjih dekadah je bil, da sta se ekstrema arta in komerciale tako lepo mešala in da je bilo veliko prostora na sredi. Avtorji z alter založb so romali k velikanom in obratno, večina produkcije pa je ciljala na zanimive preseke obojega: ravno omenjeni Donjon je klasičen primer, a fenomen je širši.

Toda v zadnjih letih je strip v Franciji še pridobil na prodaji (trenutno je najhitreje rastoči segment knjigotrštva, ki na leto pridobiva po 10 %) ter strašansko povečal produkcijo (ko to pišem, na galskem izide že reci in piši 20 stripov na dan), kar je rezultiralo v nekakšni netfliksovski hit & miss strategiji: blazno večjem, a vse revnejšem številu avtorjev ter balonasto bogatih šefih založb.

To se pozna tako na sami produkciji – na eni strani alternativa omenjenih mladcev ter – z roko v roki – letos daleč najbolj zadet in blaten spinoff del festivala, kjer so hordam v obrečnem mulju pivo točili nekoherentni rastafarijanci; na drugi pa hit leta v Les indes fourbes, kjer je Guarnido nekako uspel že itak dokaj kičasto mojstrstvo svojega Blacksada spraviti na še neokusnejšo, a masam še privlačnejšo raven.

(Čokati Španec je, mimogrede, poharal tudi risani koncert, ki je bil ves kot neka diznificirana vizija džeza, nedolžno vroč in zobato nasmejan. Zmačkan sem na svojem stolu lezel v dve gubi in bežal v svoj happy place, dokler se ni končalo)

Nočni lajf, v katerem so se včasih mešale vse plasti francoske torte, se je letos razdelil na udarno avtorsko pribežališče Magic mirrorja (potujoče secesijske konstrukcije iz lesa in stekla, ki jo lastniki postavljajo na raznih festih po domovini in je tu konkretno služila kot zastonj pivnica in plesišče za ljudi z avtorskim bedžem, ki so se lahko tolažili vsaj s to zastonj koncesijo) in poznonočnega šanka hotela Merkur, kamor se je svoje čase romalo okrog četrte zjutraj na minglanje preživelih, vključno z direktorji in zvezdami največjih založb. Nič več: velike živine zdaj že dve leti žingajo na privatni vili z bazenom izven mesta, Merkur pa je le še predraga tolažilnica naplavin, ki se nočejo sprijazniti s koncem žura.

Chloe in Anglež sta ziher vedela, kam je treba zares it. No, vsaj beermate z liki iz Donjona sem jim pokradel za v striparno, to je pa tudi nekaj.

Razkol je bil kakopak najbolj viden v samem srcu festa: podelitvi nagrad in razglasitvi leta stripa. Minister za kulturo je, v želji izpostaviti rastoči žanr, 2020 razglasil za sezono devete umetnosti in tako je Angouleme prvič v svoji zgodovini obiskal predsednik države, a so ga pričakali protesti razjarjenih avtorjev, ki so kljub injekciji keša in slave ostali dokaj na suhem. Aktivisti so zavzeli tudi podelitev nagrad, na kateri so množično uleteli na oder in s praznimi listi pred obrazi vzklikali »Ni stripa brez avtorjev!« ter jih zmečkane odvrgli na oder, kjer so se nato kot kak vesternovski tumbleweed opozorilno valjali še do zaključka ceremonije. Zavijajte z očmi nad francoskim veseljem do manifestacij kolikor hočete, ampak kdor zna, pa zna.

Mogoče sem bil na koncu samo slabe volje, ker sem si narobe izbral čevlje. Ker je bila napoved nenavadno topla in mokra za letni čas, sem si namesto običajne zimske obutve izbral kombo allstark in gumijastih škornjev ter tako uspel biti v vsaki situaciji obut neprimerno. Šele zadnji večer mi je ratalo očarati grupice z oškornjanim plesom na Rejdže, a je bil takrat že čas za vrnitev domov.

Pariz mi je sicer rahlo popravil okus. Prespal sem v Bellevillu, ki je menda še zadnji približno umetniško-multikulti del mesta (pa tudi ta menda počasi postaja BoBo – bourgois boheme, kot tožijo kolegi, ter jih sili v selitev na podeželje) in s poslednjimi preživelimi artisti zažural na Oberkampfu – med drugim s starim alternativcem, ki keš dobi iz dela pri Picsouju (à la Mikijev zabavnik, a imenovan po Skopušniku), po službi pa zastonj pomaga alter založbama L’Associacion in Requins marteaux ter s čudovito Fanny Dalle-Rive, ki nas bo s svojo zbirko anekdot o slabem seksu jeseni zabavala tudi v Ljubljani. Obljubim, da nisem nobene prispeval.

Vive le BD! Pomagajmo francoskim kolegom in prevzemimo plamenico. Naj bo 2020 leto stripa tudi v Ljubljani. In naj nam sveti oblaček pomaga.

I

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Presojanje presojanja

    Urška Jurman

    Zadnji dve desetletji svet umetnosti intenzivno premleva kondicijo likovne kritike ter razloge za njeno izginevanje iz javne sfere; številne knjige, konference, seminarji, članki, analize idr. skušajo zapopasti razloge za to stanje in načine, kako bi bilo mogoče kritiko rehabilitirati ali pa jo vsaj prevrednotiti.

  • O polkritikih in polavtorjih

    Tina Bilban

    Za degradacijo ustvarjanja in/ali reflektiranja mladinske literature ne poznam in ne najdem pametnega, jasno izraženega, na primer literarnoteoretskega argumenta.

  • Pri nas rezov v kulturi ni

    Zarja Vršič

    Kultura je nekaj lepega, nekaj, kar je treba deliti. Dostopnost v smislu raznolikosti programa pa ne pomeni nujno lahkotnosti.

Izdelava: Pika vejica