Laži mi!

Izar Lunaček

Enkrat minulo zimo, pod globoko odejo medic in prehladov, se je v nekem slovenskem stanovanjcu primerilo tole:

izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image1
izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image2
izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image3
izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image4
izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image5
izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image6
izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image7
izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image8
izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image9
izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image10
izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image11

Ampak resno, pri tej deci sem našel že cel kup zasnutkov bodočih verskih ritualov. Kar pomeni, da nam je religija bodisi naravno prirojena bodisi nekaj blazno otročjega. Sami izberite.

No, na primer: malčkovo vztrajanje pri tem, da odrasli poskusi vsaj eno žlico njegove jedi, ki se pojavlja pri potomstvu širom mojega znanstva, me živo spominja na obrede darovanja prve šnite vsakega obroka bogovom.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image12

In za konec. Mogoče, čisto mini mogoče, gre v travmah naših najnežnejših dni iskati tudi vir bajk o NLP ugrabitvah.

izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image13
izar-lunacek-cacke-tuhtci-2-image14

The resemblance is uncanny, c’est pas vrai?

Naj bo to za tokrat to, ostanite zdravi in – za domovino s čokolino naprej,

Vaš

I

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mama ni »nekdo, ki ve«

    Jedrt Lapuh Maležič

    Ko sem se pripravljala na materinjenje, po vseh predpisih zgledno registrirana in polikana, skoraj staromodno ugnezdena lezbijka (na srečo pa niti malo bogaboječa in precej ponosna na svoje partnerstvo), so po državi divjale priprave na drugi referendum o naši pravici do poroke in izenačitve pravic s heteroseksualnimi pari.

  • Materinjenje

    Renata Šribar

    Nobenega prakticiranja materinstva ne poznam, ki se ne bi bodlo z materinskim mitom.

  • Posluh namesto tekmovanja

    Jedrt Lapuh Maležič

    Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.