Lasje

Izar Lunaček

Odkar sem se vrnil iz Amerike, ogromno spim. 10–12 ur v kosu, kot bi me bil New York s svojo centrifugo tako ožel, da zdaj rabim neskončno ur za filat baterijo. In vsako jutro se z lasmi v zrcalu gledamo takole.

Res hecno. Ne vem, ali jim zavda preveč ur v blazini ali pa so vanje zažrte kake zle sparine velikega jabolka, ampak stvar spominja na bastarda nekega španjela z enim izmed trolov, ki so nam police krasili v osemdesetih.

In ker mi tudi sin že stežka škili mim frufruja, sem mu nekega povrtčevskega popoldneva rekel:

Priletna frizerka v njegovem omiljenem salonu me je najprej presenetila z opazko, da te od dolgih las začne boleti glava. A mi jo je iz misli hitro frcnila naslednja, ki je spomin porinila v neprijetno smer.

Ukrep je bil zdaj neizbežen:

in evakuacija še nepostriženih takisto.

In moja jutra so še vdilj težavna. Naslednje me je za hip prijelo, da bi se vsiljivca lotil radikalno.

A sem raje stisnil zobe, sedel na pomrznjen sedež bajka in se odpeljal k svojemu otroškemu frizerju, ki ima gnezdo globoko pod blokom moje mame. Vedno me postriže malo preveč, ampak bolje to kot brezno, in brez bremena na ramenih je prec lažje.

Več ali manj.

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pod ponjavo

    Izar Lunaček

    Blago je voda, ki se jo da vsak hip zagrabit, pa ti ne spolzi med prsti, ampak ti v otip pusti svoj fini, mehki puh. Reka, v katero sicer ne moreš stopit dvakrat, lahko pa se z njo pocrkljaš med dvema tokoma.

  • Post festum – festum!

    Izar Lunaček

    Če slučajno niste zaznali, smo imeli sredi oktobra Tinto, festival čisto pravega stripa. In vsi smo zrihtali nagnusno dobre goste.

  • Odprt konec

    Izar Lunaček

    Poletje je mrtvo. Njegov rep smo zajahali, ko smo šli na prvi roadtrip z na novo obogateno familijico.

Izdelava: Pika vejica