Lasje

Izar Lunaček

Odkar sem se vrnil iz Amerike, ogromno spim. 10–12 ur v kosu, kot bi me bil New York s svojo centrifugo tako ožel, da zdaj rabim neskončno ur za filat baterijo. In vsako jutro se z lasmi v zrcalu gledamo takole.

Res hecno. Ne vem, ali jim zavda preveč ur v blazini ali pa so vanje zažrte kake zle sparine velikega jabolka, ampak stvar spominja na bastarda nekega španjela z enim izmed trolov, ki so nam police krasili v osemdesetih.

In ker mi tudi sin že stežka škili mim frufruja, sem mu nekega povrtčevskega popoldneva rekel:

Priletna frizerka v njegovem omiljenem salonu me je najprej presenetila z opazko, da te od dolgih las začne boleti glava. A mi jo je iz misli hitro frcnila naslednja, ki je spomin porinila v neprijetno smer.

Ukrep je bil zdaj neizbežen:

in evakuacija še nepostriženih takisto.

In moja jutra so še vdilj težavna. Naslednje me je za hip prijelo, da bi se vsiljivca lotil radikalno.

A sem raje stisnil zobe, sedel na pomrznjen sedež bajka in se odpeljal k svojemu otroškemu frizerju, ki ima gnezdo globoko pod blokom moje mame. Vedno me postriže malo preveč, ampak bolje to kot brezno, in brez bremena na ramenih je prec lažje.

Več ali manj.

O avtorju. Izar Lunaček ima lase, brado, otroka, ženo in nekaj penisa. Riše in misli. Je in hodi, pije in vozi kolo, kadar ne sneži.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Fuck you, metoo (in nesubtilen PC vobče)!

    Izar Lunaček

    kKjub temu da anonimni glas ljudstva, pogosto nagnjen celo k linču, nečesa ne obsoja, neka druga, tiha, pasivna obsodba brez pravega aktivnega nosilca poskrbi, da se na isto stvar zgrne obsodba nepreklicnega izgona iz javnega življenja.

  • Vojne snežink

    Izar Lunaček

    V enem takem novem PM ždimo. Vse je relativno, skonstruirano, zdrobljeno na n malih zgodbic, ki odmevajo v naglavni riti. Medtem pa nas nekakšna čist brezvezna, zase prevelika zgodba lepo nabriše tam po desni.

  • Vrnitev izgubljenega sina

    Izar Lunaček

    Sprva sem imel plan pisati vam tedensko, kot kak dopisnik iz daljne dežele, a sem že ob prvem poskusu spoznal, da vsak džob, opravljen za domovino, trga rahlo tančico sanj, v kateri bivamo odposlanci na poskusnem delu v tujini.